Ciklus o primorskih priseljencih v Mariboru: JOŽE BABIČ

Foto: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Piše: Ivan Vogrič

Za ponazoritev okolja, v katerem so se znašli primorski priseljenci v Mariboru med obema vojnama, je v marsičem zgovoren dogodek, ki ga opisuje režiser Jože Babič (Povžane pri Materiji 1917 – Ljubljana  1996) v intervjuju s Tonetom Peršakom leta 1978. Babič, ki je odraščal v Trstu, je takrat povedal, da ga je ob prvem konfliktu z mariborsko policijo oklofutal policaj, ki je bil prav tako tržaški emigrant in velik prijatelj njegovega očeta. Oklofutal ga je v prepričanju, da je mladi Jože nemčur; simpatije s socialistično idejo so namreč za mnoge pomenile odstopanje od nacionalne zavesti.

Babič se je tedaj kalil na odrih delavskih društev Svoboda in Vzajemnost. Pred tem se je izobraževal v gledališki šoli Milana Skrbinška. Ta se je prav tako preselil iz Trsta, Babič in njegova družina so to storili leta 1922. Osnovno šolo je obiskoval na Studencih, iz Državne trgovske akademije pa so ga izključili zaradi politične dejavnosti.

Za Babiča je bilo prelomno režiranje delavske drame Rudolfa Golouha Kriza leta 1937 v kinodvorani Pobrežje. Uprizoritev je požela veliko zanimanje in je pomenila, po mnenju Peršaka, spektakularni začetek kariere enega najzanimivejših in najplodovitejših gledaliških režiserjev na Slovenskem.

V intervjuju je Babič povedal, da se je njegova tedanja »revolucionarna aktivnost« izražala predvsem prek gledališkega dela, v prizadevanju ustvariti novo kulturno vzdušje. Je pa bilo v njegovem ustvarjalnem opusu še več rdečih niti. Ena od teh je bilo nenehno spremljanje novosti v gledaliških tokovih in uprizarjanje gledaliških besedil na manj konvencionalen način, tudi prek eksperimentalnega pristopa. Prav v tej luči razumemo njegovo sodelovanje v Avantgardističnem gledališču na Ptuju (1938-41), kot režiser in umetniški vodja.

Na Ptuju se je angažiral tudi po vojni, kot referent za ljudsko prosveto in ponovno kot umetniški vodja gledališča. Za kratko obdobje se je preizkusil tudi v SNG Maribor.

Naslednji izziv je bilo okrepiti obnovljeno tržaško gledališče. V mesto, kjer je odraščal, je prispel leta 1947 in tam postal kmalu eden od snovalcev umetniških smernic slovenskega teatra. Do tega je prišlo zlasti po odhodu Justa Košute in nenadni smrti Milan Košiča, ki sta pripadala prvi povojni generaciji režiserjev. Nekateri so mu očitali avtoritarno vodenje, kar gre pripisati tudi njegovim značajskim potezam. Tako je Filip Kalan o njem zapisal: »Primorec po poreklu in temperamentu, resda sangvinik po vsej svoji dejavnosti, vendar nenavadno obdarjen z dobrim posluhom za instinkt množice.«

Babič je znal iz tržaškega gledališča iztisniti najboljše. Na oder je postavil, med drugim, besedila domačega dramatika Josipa Tavčarja, kar se je v naslednjih letih obrestovalo. Njegov Pekel je vendar pekel, v Babičevi režiji, je leta 1959 odnesel dve nagradi v Novem Sadu, na glavnem gledališkem festivalu v Jugoslaviji. Tam je sodeloval tudi v naslednjih dveh letih: s predstavo Nicky, zlati deček, katere scenarist je bil prav tako Tavčar, in s predstavo Manevri na besedilo Jožeta Javorška.

Od konca petdesetih let se je, večinoma kot svobodni umetnik, posvetil filmu. Posnel je šest celovečercev (najbolj znani so Tri četrtine sonca, Veselica in Po isti poti se ne vračaj), večinoma takih, ki so obravnavali eksistencialne in družbene probleme. S prvim od teh si je prislužil Zlato areno na puljskem kinematografskem festivalu. Od celovečercev na televizijske filme je bila nato pot kratka.

Leta 1969 je postal direktor tretjega slovenskega poklicnega gledališča – SNG Nova Gorica. Novih izzivov mu ni nikoli zmanjkalo. Bil je honorarni predavatelj filmske režije na AGRFT v Ljubljani, v Trstu je vodil posebno gledališko šolo in ob vsem tem zbral približno 200 režij.

Za svoje delo je prejel več Borštnikovih nagrad, leta 1981 pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo.