POD PREPROGO: Zbogom, Pepe, hombre vertical

Teden dni, preden bi dopolnil 90 let, se je v Montevideu poslovil Josè »Pepe« Mujica. Morda kdo sploh ni slišal zanj, za mnoge pa je bil s svojimi prepričanji in zgledom vir navdiha. Pokončno je stal na strani pravičnosti. Za časa fašistične diktature v Urugvaju je vodil gverilce tupamaros. Skoraj 14 let je presedel v zaporu, doživel fizično in psihično mučenje.

Kot Sandro Pertini v Italiji se je tudi »el Pepe« povzpel do predsedstva republike. Bil je priljubljen in dosleden. Od 9 tisoč evrov predsedniške plače jih je zase zadržal 800, ostalo dal v dobrodelne namene. Odklonil je bivanje v palači in se vsak večer s volkswagnovim hroščem vračal v kmečko hišo na obrobju Montevidea, kjer je z ženo - senatorko - gojil krizanteme, ki sta jih prodajala na tržnici.

Morda bo kdo rekel, da je bil navaden latinskoameriški populist. Toda Mujica je bil nasprotje populizma. Ta izraz se danes tako površno uporablja, da nič več ne pomeni. Populizem je izvorno elitistična, navadno desničarska politična praksa, ki z varljivimi koncesijami ljudskim množicam vleče konsenz za protiljudske politike. Mujica je bil nekaj drugega, iskren humanist, z umom in srcem na strani zatiranih. V osebnem življenju in politiki je iskal srečo, zato je odklanjal materialne dobrine, vir skrbi in nesreče.

Zapustil nam je zgled, znameniti govor »o sreči« na konferenci Združenih narodov leta 2012 v Riu in nekaj knjig: Sreča na oblasti, Ne dovolite, da vam ukradejo življenje in (z Noamom Chomskym) Kako preživeti 21. stoletje.

Odšel je v času, ko sebičnost, pohlep in nasilje napajajo mnoge vojne. Ena se je k sreči končala, druga je zamrznjena. To je carinska vojna ZDA s Kitajsko, kjer je moral Donald Trump kloniti spričo nevarnosti katastrofe za ameriško gospodarstvo. Od 2. aprila, ko je napovedal »dan osvoboditve« z globalno carinsko vojno svetu, je že preklical večino groženj. Dobro za svet.

Prav tako je dobro, da sta jedrsko oboroženi Indija in Pakistan prenehali s spopadi, ki so sledili atentatu v Kašmirju. Od te vojne ostajata dve zanimivosti, ki ju bo vredno kdaj poglobiti. Prva je, da so pakistanska lovska letala J-10 kitajske izdelave bila prvič uporabljena v zračnih dvobojih in da so - po različnih virih - sestrelila od 3 do 5 francoskih najsodobnejših Rafalov 4.5 indijskega letalstva. Pozor: Kitajska ni le ekonomska, je tudi tehnološka in vojaška velesila.

Druga zanimivost je priznanje obrambnega ministra v Islamabadu Khawaje Asifa, da so pakistanske tajne službe za časa ruske okupacije Afganistana in nato celih 30 let po naročilu ZDA in Velike Britanije vodile in koordinirale mednarodni terorizem. Navidez je bilo več organizacij, centrala pa samo ena. Zanimivo bo slišati, kaj bodo Pakistanci še imeli povedati o Osami bin Ladnu, 11. septembru in sveti vojni Zahoda proti terorizmu.

Podobno vojno še naprej neusmiljeno vodi Izrael. Ne proti terorizmu, ampak proti otrokom v Gazi, ki umirajo od bomb in lakote. Benjamina Netanjahuja je razkačilo, da je Donald Trump šel v Arabijo sklepat (predvsem zasebne) kupčije z zalivskimi monarhi, in se zdaj boji, da ga bodo ZDA pustile na cedilu. Človek, ki je zaradi pohlepa pohodil še očeta in mater, bi lahko obrnil hrbet tudi Izraelu, če bi od tega imel korist. Bomo videli. Za zdaj peklenski izraelski vojaški stroj deluje s polno paro. Genocid se nadaljuje, EU se spreneveda, Giorgia Meloni ga opravičuje.

V Istanbulu pa te dni uprizarjajo komedijo pogajanj o koncu vojne v Ukrajini. Rusija je poslala natanko isto pogajalsko delegacijo, ki je aprila 2022 že dosegla z Ukrajinci dogovor, ki ga je potem Kijev na pritisk Joeja Bidna in Borisa Johnsona zatajil. Nadaljujmo od tam, kjer smo obtičali, je sporočilo. Volodimir Zelenski pa je v prazno trmaril, da hoče Putina. Dimna zavesa. Še pri vsakem pogajanju pridejo predsedniki podpisat končni dogovor, če in ko ga pogajalci dosežejo. Vse drugo je le medijski trušč in zavajanje.

Vprašanje je, kdo si zares želi miru. Rusiji se ne mudi, dokler vojaško napreduje. Mudilo bi se Ukrajincem, preden izkrvavijo, manj pa Zelenskemu, ki bo kakor Netanjahu predsednik ostal le, dokler bo vojna. Trumpu ni jasno, zakaj ga nihče ne jemlje resno, EU pa se je tako vživela v svoj paradni militarizem, da miru kar naprej postavlja ovire.

Nič dobrega se nam ne piše, dragi Pepe Mujica, zdaj, ko te ni več.