POD PREPROGO: Kultura, ki odstira, a ne v Pordenonu

»Filmski ekran je odprto okno, ki nam razstira pogled v svet in družbeno stvarnost,» nas je nekoč Darko Bratina navduševal za filmsko kulturo. Tisto angažirano, ki razkriva zamolčano in nas vodi v globlje razumevanje tega, kar je sicer zamolčano.

V pričakovanju filma Naza, ki je v Benetkah požel nagrado žirije in najdaljšo stoječo ovacijo v zgodovini festivala (v Italiji bo na ogled le zadnje tri dni septembra), sem si ogledal film Palestina 1936: Takrat, ko se je začelo. Delo Annemarie Jacir je v ožjem izboru za oskarja za najboljši tuj film.

Dogaja se za časa velikega palestinskega upora leta 1936. Prikaz morda zadnjega poskusa Palestincev, da bi obvarovali svojo domovino, je pošten, zgodovinsko utemeljen, posnet iz zornega kota Palestincev, vendar ni pristranski. V ospredju je boj z britanskimi okupatorji. Judovski kolonizatorji, sicer že storilci prvih pobojev in požigov, so še nekoliko v ozadju.

Spopad se leto kasneje konča (represija upora se je sicer nadaljevala do leta 1939, obglavila nacionalno vodstvo Palestincev in odprla pot masivni povojni kolonizaciji) z odločitvijo komisije lorda Williama Peela, da se Palestina razdeli in se del dodeli Judom. Načelo delitve je deset let kasneje osvojila do Palestincev še krivičnejša resolucija Združenih narodov, da se tam ustanovi izraelska država.

Film ima čvrsto igralsko zasedbo in več umetniških odlik, izpostavil pa bi dve vsebinski. Prvič: razgali laž, da se je vse začelo 7. oktobra 2023. Začelo se je že dolgo prej z Balfourjevo deklaracijo leta 1917, ko so Britanci zaradi lastnih kolonialnih interesov sionistom obljubili Palestino, leto 1936 pa je bilo za Palestince usodni mejnik. Vse kasnejše vojne so posledice takratnih odločitev.

Druga razgaljena laž je tista o »zemlji brez ljudstva za ljudstvo brez zemlje«, kot so razglašali sionisti. Palestina ni bila puščava nomadskih plemen. Bila je za tisti čas razvita nacionalna skupnost, pretežno kmečka, vezana na zemljo, vendar tudi z delavskim razredom, ki je v Jaffi in Hajfi zanetil iskro upora, meščansko in trgovsko elito, intelektualnim kadrom.

Tako kot že z oskarjem nagrajeni No other Land in pretresljivi Glas Hind Rajab nam tudi film Palestina 1936 razkriva del resnice o Palestini. Še globlje v to odprto rano sodobnosti zareže že omenjeni Naza, ki iz pričevanj izraelskih operativcev razkriva, kako se izvaja genocid. Vse je novinarsko dokumentirano, jamči ugledni The Guardian. Prav zato, ker je vse res, sta izraelska vlada in vojska pobesneli in so se na oba režiserja usule najhujše grožnje.

Juval Abraham in Rachel Szor se upravičeno bojita zase, vendar vztrajata, da bi morali film vrteti v Izraelu in javnosti skozi besede judovskih vojakov povedati, kaj se zares dogaja v Gazi. Če je Izrael demokracija, kot trdi, bi morali dovoliti distribucijo filma. Malo verjetno. Nazo bodo cenzurirali, kot so že dokumentarec The Bibi files. Dolga roka cenzure sega vse do Italije. Film o korupciji izraelskega premierja bo v izbranih kinih na ogled le en večer, 30. septembra, na pobudo novinarke Reporta Giulie Innocenzi.

Demokracija se cenzuri umika marsikje. V ZDA so reperja Macklemora izločili s toura pevca Eda Sheerana, ker si je z odra drznil zaklicati »Free Palestine«. V Italiji se svoboda govora omejuje z osnutkom zakona, ki bi kritiko na račun Izraela enačil z antisemitizmom.

Sporen primer imamo blizu nas na festivalu Pordenonelegge. Kot opozarja tržaški novinar Raffaele Oriani, med 445 dogodki ni enega samega, ki bi obravnaval genocid v Gazi. Niti Palestine, če izvzamemo predstavitev kartografske knjige. Po drugi strani pa mrgoli avtorjev - Carlo Panella, Assaf Gavron, Lucetta Scaraffia, Nora Bussigny in drugi -, ki jih povezujejo islamofobija, apriorna podpora Izraelu in istovetenje vsake kritike nanj z antisemitizmom. Celo častni gost, pisatelj Eshkol Nevo, ki je po 7. oktobru dve leti objavljal dnevniške zapise v časopisu Corriere della Sera, v njih ni posvetil besedice sočutja žrtvam tega, kar je njegov rojak Raz Segal označil za šolski primer genocida. Morda ni naključje: predsednik festivala je hkrati vodja deželnih industrialcev, ki v brk genocidu in z žegnom deželne vlade FJK krepijo posle z Izraelom.

V Pordenonu se pač kultura zlorablja za druge interese in pranje okrvavljene podobe Izraela. Slaba popotnica za italijansko prestolnico kulture leta 2027. Kulture, ki ne odstira, ampak zavaja.