POD PREPROGO: Koliko Palestincev velja Ukrajinec?

Masaker civilistov v ukrajinskem Sumiju je upravičeno vzbudil ogorčenje mednarodne skupnosti, čeprav je šlo za napako Rusov pri ciljanju na slovesnost 117 brigade ukrajinske vojske. Volodimir Zelenski je zaradi tega že od stavil vojaškega guvernerja mesta. Kakorkoli, pobijanje civilistov in posebej otrok je grozljivo. Politiki in komentatorji so izpostavili po dlost napada, ker se je zgodil na krščansko cvetno nedeljo.

V časopisih so bili Sumiju namenjeni glavni naslovi v mastnem tisku. Le par vrstic pa je sporočalo, da je Izrael istega dne razdejal še zadnjo bolnišnico v Gazi in v napadih ubil 32 ljudi, od teh tretjino otrok. V Gazi se taki pokoli dogajajo sleherni dan, včasih po dva, tri in več. Nihče se ni zgražal, ker je izraelska vojska oskrunila muslimanski ramadan, ki se je letos sklenil v krvi.

Koliko Palestincev velja Ukrajinec? Enako ogorčenje kot za Sumi bi radi brali in poslušali tudi za pokole v Gazi, ki so se po obisku Benjamina Netanjahuja v ZDA še pospešili. Donald Trump mu je dal zeleno luč, da Palestince deportira; morda v daljno Indonezijo, ki da bi jih sprejela.

Razmere v Gazi so medtem obupne, opozarjajo Združeni narodi. Odkar je Izrael 18. marca prekršil premirje, je bilo ubitih 1500 ljudi, od teh skoraj 600 otrok, 3500 je bilo ranjenih. Skupno število ubitih je pre seglo 51.000. ZN navajajo, da je Izrael v treh tednih izvedel vsaj 224 napadov na stanovanjske stavbe in šotore. V 36 napadih so bili ubiti izključno ženske in otroci. V soseski Šudžaja so bombardirali vodovod, ki je zagotavljal 70 odstotkov vode za Gazo, odkar je izraelska vojska uničila večino vodnjakov. Ljudje imajo na voljo le od tri do pet litrov vode na dan, kar ni dovolj niti za pitje in kuhanje, kaj šele za higieno, zato se širijo kužne bolezni.

»Gaza je postala uničevalno taborišče,« je dejal generalni sekretar ZN Antonio Guterres in pokole Palestincev vzporedil z nacističnim holokavstom nad Judi. Izraelski zunanji minister Gideon Saar ga je zato vnovič ozmerjal z antisemitom. Guterres je ob masakru civilistov imel še dva razloga za težke besede: pokol 15 reševalcev, med njimi uslužbenca ZN, ki se je izkazal za namerno eksekucijo in izraelsko sistematično oviranje dela humanitarnih agencij. Zgovoren je primer Francesce Albanese, ki so ji ZN podaljšali mandat posebne poročevalke za človekove pravice na palestinskih ozemljih, odkar je bila imenovana pa ji Izrael ne dovoli vstopa na ta ozemlja. Nočejo prič, kot dokazuje tudi ciljno ubijanje novinarjev.

Izrael je napad 7. oktobra izkoristil kot priložnost za sistematično iztrebljanje celega ljudstva. To ni več vojna proti Hamasu, postala je vojna proti Palestincem, civilistom, novinarjem, zdravstvenim delavcem in vsakomur je v napoto vojski, ki je izgubila vsak čut za sorazmernost in človečnost.

Vse to se dogaja s podporo ZDA in molkom Evrope. Giorgia Meloni je o Gazi zadnjič javno spregovorila januarja. Ursula von der Leyen se ukvarja s carinami in oboroževanjem, Kaja Kallas le s Putinom. Potem ko so jo v evropskem parlamentu obsuli s kritikami, je vendarle omenila Gazo. »Izrael ima vso pravico, da se brani, a zdaj že malce pretirava,« se je glasila njena anatema. Lahko si mislimo, kako se ob tem jecljanju režijo Netanjahu, Smotrič in Ben Gvir.

Prevlado brutalne sile je mogoče premagati le z univerzalno zaščito temeljnih človekovih pravic. Te morajo biti zagotovljene vsem in povsod, predvsem najšibkejšim. Močni že razpolagajo s silo. Pri tem pa je mednarodna skupnost zatajila. Nekaj poskusov je bilo po drugi svetovni vojni z namenom, da se ne bi nikoli več ponovile takratne grozote. Potem so prevladale druge logike, najprej blokovske delitve, kasneje washingtonski red. Danes je tudi ta odpovedal.

Ker tega ne bodo storili Trump, Putin, Erdogan ali Netanjahu, je Evropa poklicana, da s Kitajsko, Indijo in drugimi akterji v svetu prevzame pobudo za nova pravila sožitja. Toda kaj, ko se požvižga še na stara. Netanjahu je bil kljub zapornem nalogu zaradi vojnih zločinov v Budimpešti sprejet z vsemi častmi. Za polet v ZDA se je izognil Nizozemski in Irski, kjer bi ob pristanku v sili tvegal aretacijo, in raje izbral 400 km daljši prelet Hrvaške, Italije in Francije. Vedel je, da tod nič ne tvega, kot tudi v Nemčiji, kjer mu kancler Friedrich Merz obljublja imuniteto.