Po stoletjih zdaj brez pravice do sečnje

Premiki italijanske meje še povzročajo probleme. Na to so – z drugačnimi besedami – v teh dneh opozorili prebivalci Kanalske doline, ki so že leta prikrajšani za pravico do sečnje v Trbiškem gozdu. Člani srenj in lastniki hiš imajo to pravico že več stoletij, od časov, ko je gozd pripadal pripadal bamberškim škofom. Tradicijo so leta 2024 zaradi nove interpretacije zakonodaje prekinili karabinjerji oddelka za biotsko raznovrstnost, ki upravljajo gozd. »V mirnih časih ni bilo nikoli tako dolge prekinitve,« so opozorili zastopniki srenj.Trbiški gozd je največji gozd v Italiji, s katerim neposredno upravlja država. Razvija se na približno 24.000 hektarjih, kar odgovarja 240 kvadratnim kilometrom površine.

Leta 1007 je Henrik II., cesar Svetega rimskega cesarstva gozd podaril škofu iz Bamberga. Dobrih sedemsto let kasneje je območje odkupila avstrijska cesarica Marija Terezija, po prvi svetovni vojni in podpisu senžermenske mirovne pogodbe pa je postala italijansko javno dobro. Dejansko je v lasti Sklada za verske objekte (Fondo Edifici di Culto), ki deluje pod okriljem ministrstva za notranje zadeve.Pravico do souporabe gozda so krajanom dali že bamberški škofje, Habsburžani so to pravico zakoličili s cesarskim patentom. Po prvi svetovni vojni je Kanalska dolina pripadla Italiji, doslej so krajani svoje pravice načeloma uveljavljali brez problemov. Kot je sicer v pogovoru s štirinajstdnevnikom Dom opozoril predsednik srenje iz Kokove Giorgio Pippan, ostaja na podlagi patenta za spore med krajani in lastniki gozda tehnično odgovoren kmetijski okrajni urad v Beljaku. Obravnava sporov v današnji Avstriji seveda ne pride v poštev, primer pa krepi občutek, da se Italija s tem koncem Alp vsaj kar se tega tiče ni pretirano ukvarjala.

Drug dokaz tega navideznega neupoštevanja krajevnega konteksta predstavlja deželni pravilnik FJK o gozdarstvu iz leta 2012. Ta predvideva, da morajo vpleteni akterji v primeru sečnje več kot dvesto kubičnih metrov lesa predložiti izjavo o sečnji oziroma načrt zanjo. Poveljnik trbiških karabinjerjev za biotsko raznovrstnost Cristiano Manni vztraja, da morajo izdelavo načrta plačati upravičenci do lesa. To bi 650 družin stalo 34.000 evrov letno.

Predstavniki srenj Kanalske doline so svoj pogled na zadevo predstavili na nedeljski novinarski konferenci v Ukvah. »Nova pravila je enostransko uvedla institucija, ki upravlja gozd, ne da bi lastnik to kdaj formalno spodbudil,« je opozoril Pippan. Predsednik žabniške srenje Maurizio Larrisi je poudaril, da se zastopniki krajanov Kanalske doline že pogovarjajo s pristojnimi deželnimi uradi o možnosti, da bi bil Trbiški gozd izvzet iz pravilnika o gozdarstvu. Pogovori potekajo tudi s Skladom za verske objekte (FEC), lastnikom gozda.Srenjani so izpostavili družbeni in okoljski pomen soudeležbe skupnosti pri upravljanju gozda. Po eni strani drva iz gozda zagotavljajo gorivo za kurjavo, zgodovinsko so les rabili tudi za izgradnjo hiš, kmetij in senikov. »Les je pomagal pri preživetju gorskih skupnosti,« so poudarili. Po drugi strani gre enostavno za dobro upravljanje gozda, ki je omogočilo, da njegovi borovci bolje kljubujejo biološkim izzivom kot primerljivi gozdovi drugje po Evropi. Krajani vsekakor zbirajo tudi podpise za premestitev poveljnika trbiških karabinjerjev za zaščito biotske raznovrstnosti Cristiana Mannija. Med drugim mu očitajo konflikt interesov, saj sedi v upravnem svetu sklada Fondo Forestale Italiano, ki nasprotuje kakršnimkoli sečnjam.