Po izgubi 16-letnega sina je življenje posvetil nmladim

»Vsi smo malo kot Rubikova kocka,« pravi Gianpietro Ghidini, ustanovitelj fundacije Ema PesciolinoRosso, ki je v torek na treh srečanjih – v Doberdobu z učenci prvostopenjske srednje šole in v Gorici s slovenskimi višješolci, zvečer pa še na dogodku za javnost v avditoriju slovenskega šolskega centra – poslušalcem zaupal svojo težko življenjsko zgodbo ter izpostavil pomen dialoga z mladimi. V goste ga je v okviru projekta Lasciami volare (Pustime leteti ) povabilo ronško društvo Leali delle notizie, pokroviteljstvo sta zagotovili goriška in doberdobska občina, finančno podporo pa ZKB Trst Gorica.

Gianpietro Ghidini je oče, ki je po tragični izgubi svojega sina Emanueleja – ta je pri 16 letih storil samomor po zaužitju droge LSD med zabavo – posvetil svoje življenje ozaveščanju mladih o nevarnostih, ki jih prinašajo odvisnosti, in pomenu pravih življenjskih vrednot. Po sinovi smrti je ustanovil fundacijo Ema PesciolinoRosso, v imenu katere obiskuje šole in skupnosti, kjer deli svojo zgodbo ter spodbuja odprt dialog med starši in otroki. Njegova prizadevanja so usmerjena v preprečevanje podobnih tragedij z izobraževanjem o tveganjih, ki so povezana z drogami, alkoholom in drugimi oblikami odvisnosti.

Ghidini poudarja, da je iskanje sreče skozi materialne dobrine in spletna družbena omrežja pogosto zavajajoče, ter da prava sreča izhaja iz notranjega zadovoljstva in pristnih medosebnih odnosov. Svoja spoznanja deli tudi v knjigah, kot sta Lasciami Volare Papà in Era tutto perfetto, kjer raziskuje svoj odnos s sinom in potovanje skozi bolečino v smeri odpuščanja in razumevanja.

Dialog z mladimi

V ospredju njegovega poslanstva je dialog z mladimi. Ne gre zgolj za pripoved o izgubi, temveč predvsem za spodbudo k iskanju notranje moči in novih perspektiv. Fundacija danes vodi številne projekte, delavnice in srečanja, s katerimi mlade opominja, da niso sami.

»Ko smo otroci, smo še popolni – vse barve naše notranjosti so usklajene. A ko odraščamo, se stvari zakomplicirajo. Življenje nas vrti, premetava, in počasi izgubljamo ravnotežje. Rubikovo kocko je težko nazaj sestaviti, kot tudi nas same. A če imamo prave vrednote – kot so spoštovanje, resnicoljubnost in zakonitost – lahko ponovno najdemo smisel, lahko najdemo svojo pot,« je dejal Ghidini na srečanju z goriškimi dijaki.

Mladim poslušalcem je zaupal tudi najbolj boleč trenutek svojega življenja – ko je ob reki iskal svojega sina, le nekaj ur po tem, ko je ta v stanju popolne izgube nadzora zaradi droge rekel, da se »mora ubiti«. »Star je bil 16 let. Izgubil je nadzor nad svojim umom. Včasih si mislimo, da moramo v življenju premagati preizkušnje, da zrastemo ... a nekatere preizkušnje se sploh ne bi smele zgoditi. Moramo se naučiti poslušati svoj strah – tisti zdrav strah, ki te reši,« je obrazložil. Ghidini meni, da ni sreča tista, ki nas oblikuje: »V življenju niso toni tisti, ki nas naredijo boljše, temveč pavze med njimi. Kot glasba – če poslušaš samo note, slišiš šum. Pavze dajejo melodiji pomen. Tako je tudi v življenju – šele ko sprejmemo tudi trpljenje in tišino, lahko rastemo kot ljudje.«