Namig za branje: Melita Forstnerič Hajnšek: Taka nisem bila nikoli

Melita Forstnerič Hajnšek je vrsto let soustvarjala časopis Večer. Z veseljem sem prebiral njene intervjuje in zanimive članke s področja kulture. V teh dneh pa sem zaključil z branjem njene knjige Taka nisem bila nikoli. Pravzaprav sem kar malce jezen, da sem tako hitro zaključil z branjem. Jaz bi še bral. Kajti, ko zaključiš z branjem njenega izpovednega besedila, pomisliš, kako »fajn« bi bilo, če bi bilo besedila vsaj še za enkrat ali dvakrat toliko.

Če mene vprašate, bi to knjigo uvrstil med finaliste Kresnika. Morebiti bom pa uslišan.

Kakorkoli, zadnja leta je izšlo kar nekaj knjig, v katerih avtorji pišejo o tem, kako so se soočili s kakšno hudo boleznijo, denimo knjiga Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj je že taka. Zgodba me je navdušila podobno kot delo Melite Forstnerič Hajnšek, ki je zame tudi vrhunska umetniška stvaritev. Kako lepo ji teče beseda! Kako bogate so njene povedi, kako iskrene so njene izpovedi. Kje, ko opisuje, kako so onkološki bolniki v času najhujših terapij prisiljeni bivati v neživljenjskih razmerah, pa ne, da bi bili nekvalitetno obravnavani, ampak razmere ponekod na onkologiji niso za nikamor, če se izrazim po domače, se je tudi meni utrnila kakšna solza, jeza in sočutna misel. Le kaj delajo pri nas tisti, ki vodijo zdravstveno politiko? Ne me »hecati«, da ne morete urediti vsaj vodovodne cevi, da bodo lahko bolniki poskrbeli za osebno higieno.

Še marsikaj zanimivega nam je avtorica knjige zaupala, tudi o vseh bolečinah, ki jih je v procesu zdravljenja dala skozi. Ona in njeni sotrpini. Mi pa tarnamo, če nas kdaj ob polni luni boli glava.

Vsebina knjige je pravzaprav dvoplastna. Medtem ko v enem poglavju spoznavamo, kako se je avtorica soočila z rakom, ki naj bi bil neozdravljiv oziroma se bolniki, če so terapije uspešne le zazdravijo, vedo pa nikoli, kdaj bo bolezen spet izbruhnila, nas že v naslednjem poglavju popelje v svet svojih staršev, v čas, ko je njena mati rodila mrtvega otroka, nas pusti v razmišljanju in z novim poglavjem spet popelje v svoj svet doživljanja bolezni, nakar spet nazaj v svet očeta, svojih prijateljev, znancev in tako naprej vse do konca. Srečnega konca.

Pisateljica je ob koncu knjige poobjavila tudi te pomenljive besede onkologinje Metke Klevišar: »Ni čudež, ko kdo z diagnozo neozdravljive bolezni nepričakovano ozdravi. Čudež je, ko doživiš, s kakšno močjo se znajo ljudje soočiti z neizbežnim, z resnico o svoji bolezni. Čudež je, kako do konca upajo. Pa ne v to, da jim bo kakšen samooklicani zdravilec povrnil zdravje, temveč v to, da bo na koncu vse dobro, vse prav. V trdi veri, da je bilo vredno živeti.«

Avtorica knjige pa je v zadnjem poglavju še zapisala: »Izpoved o bolezni je dobesedno padla iz mene. Mogoče pa je vendarle posredi tudi terapevtski učinek vsega skupaj. Pisanje mi je pomagalo udomačiti se s plazmocitomom od dneva, ko sem izvedela za diagnozo, do danes, ko sem po presaditvi krvotvornih matičnih celic zazdravljena, oziroma je moja bolezen pod nadzorom, v mirovanju.«

Knjigo, ki je izšla pri Beletrini, vam res toplo priporočam. Avtorici pa boste lahko v zagorski knjižnici prisluhnili 13. maja, ko bom imel čast z njo voditi pogovor.

The post Namig za branje: Melita Forstnerič Hajnšek: Taka nisem bila nikoli appeared first on Slovenec.