Po centralno-planski tradiciji država noče spustiti zgubaškega Uniorja iz svojih krempljev

Družba Unior, nekoč kronski dragulj slovenskega državnega upravljanja, ki je postala uspešna predvsem zaradi inercije panoge, s katero se ukvarja, je tik pred propadom. Slovenski državni holding (SDH) je po poročanju Financ prejel ponudbo za odkup in dokapitalizacijo, ki pa jo je zavrnil. Očitno je to pot v bankrot, za katero ne bo nihče odgovarjal.

Kot poročajo Finance, Unior nujno potrebuje 47 milijonov evrov, a kljub prodaji dejavnosti in zapiranju obratov še vedno ustvarja izgubo. Podjetje je želela rešiti Iskra oziroma njen lastnik, Klemen Šešok, ki je državi ponudil odkup 65-odstotnega deleža za 1 evro, takojšnjo 40-milijonsko dokapitalizacijo in petletno prestrukturiranje. Deleži zaposlenih bi ostali nedotaknjeni. SDH je ponudbo bizarno zavrnil. Šešok opozarja, da ima Unior največ pet let časa, preden se zgodi najhuje.

Finančno stanje Uniorja porazno

Unior se je v zadnjih letih znašel v težkem finančnem položaju — leta 2024 je podjetje končalo z izgubo v višini 41,2 milijona evrov. V prvih devetih mesecih leta je bil skupni čisti dobiček 98 tisoč evrov, kar je bilo predvsem posledica prodaje premoženja. Izguba iz poslovanja (EBIT) matične družbe, ki je ključna za skupino, je znašala 2,86 milijona evrov, kar je za 300 tisoč evrov več kot lani. EBITDA matične družbe je bila 3,18 milijona evrov, skoraj 30 % manj kot lani. Dolg konec septembra je znašal 101,95 milijona evrov, poslovne obveznosti pa približno 54 milijonov evrov. Skupina bi torej morala tudi ob izvrstnem poslovanju praktično delovati le zato, da poplača ogromne dolgove.

Foto: Unior

Glavni razlogi so slabša prodaja, neugodno poslovno in davčno okolje ter potreba po restrukturiranju, ki ga SDH, kot večinski lastnik, očitno ni bil sposoben izvesti. Po oceni revizijske družbe KPMG je za dolgoročni obstoj in stabilnost Uniorja nujno zagotoviti dodaten kapital — ocenjena potreba znaša približno 47 milijonov evrov svežega kapitala. Uprava Uniorja je zato uradno sprožila postopke za dokapitalizacijo. Do zdaj je družba že prodala turistične dejavnosti in srbske železarske družbe, opustila dejavnosti strojegradnje ter zaprla obrat v Beli krajini, a še vedno ustvarja izgubo.

Nadzorni svet se še ni odločil, kako bo zagotovil dodaten kapital, očitno pa jih čisto vsak kapital ne privlači, saj so Šešokovo ponudbo zavrnili. Država bi kljub temu rada obdržala večinski delež in še naprej centralno-planjsko upravljala podjetje ter vanj nepotistično nastavljala “svoje” kadre. Družba naj bi zato za svež kapital zaprosila zdajšnje lastnike, saj država kot največja lastnica obvladuje 65 % deleža. Po poročanju Financ naj bi država (in drugi večji delničarji) ocenila, da bo sanacija bolj smiselna z državno podporo kot s privatnim prevzemom — to je za časnik potrdil tudi Šešok. To je bil razlog, zakaj ponudba Šešoka ni bila sprejeta.

Klemen Šešok. (Foto: STA)

Centralni plan je najboljši plan

Centralno-plansko gospodarjenje je v Sloveniji tradicija že od osamosvojitve, seveda na 46-letni podlagi po komunistični revoluciji. Slovenske vlade so bile v preteklosti znane po tem, da so se oklepale premoženja, dokler to ni bridko propadlo, kot pač velja za vsak državni centralno-planski projekt na svetu. Kjer se z gospodarstvom ukvarja država, tam trava ne raste. Po začetnem valu divje privatizacije s certifikati — znane tudi kot “PID-ovski rop”, zaradi katerega so Slovenci izgubili številne oligarhe — se je privatizacija državnih podjetij praktično ustavila. Do te mere, da si zdaj le še slovenska in severnokorejska država lastita hotele.

Stari primeri nakazujejo, kaj se bo zgodilo Uniorju

Unior očitno sledi drugim podobnim primerom. Spomnimo na nesrečno skupino Cimos, ki je dolgo životarila v večinski državni lasti. Podjetje je kljub strateški panogi poslovalo z izgubo in se močno zadolžilo. Država je vztrajala pri lastništvu, deloma tudi zaradi strahu pred izgubo delovnih mest v Primorski regiji. Kljub ponudbam iz tujine se lastništvo ni prodalo. Leta 2019 je Cimos razglasil stečaj, del proizvodnje pa je “za drobiž” prevzela hrvaška družba AD Plastik.

Podobna usoda je doletela mariborski TAM, ki je bil dolgo v državni lasti. Kljub upadu povpraševanja po težkih vozilih in zastareli tehnologiji iz časov povojnih vozil Magirus Deutz je država vztrajala pri lastništvu in dokapitalizacijah zaradi strateškega pomena za delovna mesta v Mariboru. Tudi to podjetje je na koncu neslavno propadlo, proizvodnja je bila ustavljena, del opreme pa prodan drugim proizvajalcem.

Koprska druzba Cimos, Foto: STA

Eden najbolj razvpitih primerov je bil holding Istrabenz, ki je bil večinsko v zasebni lasti, a je država vztrajala pri nadzoru prek različnih lastniških deležev in povezanih družb. Podjetje se je močno zadolžilo zaradi agresivne širitve in nakupov, na koncu pa leta 2010 doživelo finančni kolaps in bilo prisiljeno v sanacijo — vmes so morale poseči banke in država (z davkoplačevalskim denarjem), da se je preprečil popoln propad. To je bila ena prvih potez, ki so kasneje privedle tudi do težav državnih bank, kot so NLB, SKB, NKBM in druge.

Neprodan je ostal tudi državni del Telekoma Slovenije, ki danes životari, izgubljen v boju s tujo konkurenco. Država je večkrat skušala prodati svoj delež, a so pogajanja zaradi insistiranja države, da obdrži kontrolni delež, vedno propadla. Leta 2007 — ob razpisu za prodajo 49,13‑odstotnega deleža — je cena delnice Telekoma dosegla rekord: 499,94 evra. Če bi takrat država dejansko prodala delež po tej ceni, bi to po ocenah pomenilo, teoretično, da bi lahko krila petino javnega dolga. Kljub številnim ponudbam (tudi iz tujine) so pogajanja razpadla in prodaja ni bila realizirana. Danes je podjetje le senca svoje nekdanje monopolne moči.

Telekom Slovenije
Foto:Ziga Zivulovic jr./BOBO

Bruseljsko politiko je osupnilo tudi trmarjenje Cerarjeve vlade, ki ni želela prodati Nove Ljubljanske banke, čeprav so nadzorniki že določili, da vlada ne sme več v banko črpati novega davkoplačevalskega denarja zaradi evropskih konkurenčnih pravil. Na koncu je bila celotna skupina prodana tujim skladom za drobiž, ti pa so banko nato po višji ceni prodali skupnemu holdingu OTP, ki ima zdaj v lasti tudi NKBM.

Država je s svojim trmastim vztrajanjem pri centralno-planski politiki državljane stala več milijard oportunitetnih stroškov, vse v imenu tega, da imajo pravi “ponosni nasledniki” v državnih družbah zagotovljene varne službe, ki izstopijo iz politike ali družbeno-politične funkcije aktivističnega novinarstva. Videti je, da bo Unior le še en od takšnih žalostnih primerov.

Zakaj centralno-plansko gospodarstvo vedno propade?

Potrebno je razumeti, da bodo zasebna podjetja VEDNO, že po inerciji, uspešnejša od državnih. V zasebnem sektorju cene nastajajo na trgu in odražajo razmerje med ponudbo in povpraševanjem. Podjetja, ki niso konkurenčna ali ne zadovoljujejo potreb kupcev, hitro izgubljajo dobiček in se prilagajajo ali propadejo. V centralno-planskem gospodarstvu pa država pogosto določa cene in kvote, kar pomeni, da podjetja niso prisiljena optimizirati proizvodnje ali inovirati. Rezultat so neučinkovite proizvodnje, prekomerne zaloge ali pomanjkanje izdelkov, ker trg podjetjem ne “šepeta”, kaj dejansko potrebujejo kupci.

Nekateri še danes sanjajo o Jugoslaviji, Foto: STA

Še bolj pomembno je, da v zasebnem sektorju lastniki razpolagajo s svojim denarjem in ga lahko tudi izgubijo. V zasebnem podjetju so lastniki in menedžerji neposredno motivirani za dobiček: uspeh prinaša nagrade, neuspeh pa posledice. V državnem podjetju pa pogosto obstaja varnostni jopič — izgube pokriva država, menedžerji pa so redko osebno odgovorni. To vodi v slabše odločanje, zapravljanje sredstev in pomanjkanje inovacij. Zato se v državnih podjetjih pogosto kadruje glede na politične povezave ali ideološke kriterije, ne glede na strokovnost. To pomeni, da lahko na ključne pozicije pridejo ljudje, ki niso najbolj usposobljeni za učinkovit management, kar zmanjšuje konkurenčnost podjetja. V slovenskem korporativnem svetu smo že pošteno vajeni takšnih primerov. Spomnimo, da je trenutni predsednik SDH korporacijski odpadnik iz zasebnega sektorja, saj ga je odslovil kitajski HiSense.

Še ena pogosto spregledana komponenta zasebnega lastništva je hitra prilagodljivost tržnega gospodarstva novim tehnologijam, trendom in potrebam potrošnikov. Centralno-plansko gospodarjenje je počasnejše, saj spremembe zahtevajo politične odločitve in birokratske postopke. Podjetja, ki ne morejo hitro prilagajati proizvodnje, hitro zaostanejo za konkurenco. Unior je izvrsten primer. Dolgo je jezdil na inerciji povpraševanja po izdelkih, ki jih po naključju izdeluje že od časov komunizma. Ko so se mednarodne razmere zaostrile, bi se vitko, agilno podjetje odzvalo s spremembo proizvodnje, iskanjem novih kupcev in trgov.

Beda prebivalcev Jugoslavije (Foto: Demokracija)

Unior in njegova uprava so kot panični amaterji na gumaku na reki, ki drvi proti slapu, medtem ko ostali zamrznjeni stokajo o “spremenjenih razmerah na trgu”. Spomnimo, da so uspešna zasebna podjetja, ki delujejo že stoletja, večkrat spremenila jedro svojega poslovanja. Toyota je začela kot proizvajalka šivalnih in predilnih strojev. Peugeot je začel kot proizvajalec koles in mlinov, nato še topovskih krogel, avtomobile pa so začeli izdelovati šele v zgodnjem 20. stoletju, ko so pravočasno skočili na nov nastajajoči trend. Take agilnosti v državnih družbah enostavno ni. Na koncu bo to, ne pa zahtevne razmere na trgu, krivo za labodji spev Uniorja.

I. K.