Plečnikova tovarna čokolade

Če boste na Unescovem seznamu svetovne dediščine iskali imena arhitektov, jih boste od prejšnjega tedna naprej našteli sedem. Mednarodna komisa Unesca je namreč končala postopek za vpis izbranih del arhitekta Plečnika na ta seznam. Poleg Plečnika boste na seznamu najpomembnejše naravne in kulturne dediščine, ki vključuje 1154 vpisov, našli še dela švicarsko-francoskega modernističnega arhitekta Le Corbusierja, pri katerem so se izpopolnjevali tudi Plečnikovi učenci, najpomembnejšega ameriškega arhitekta F. L. Wrighta, renesančnega Leonarda da Vincija, fantastičnega Luisa Barragána, Paladija, ki je edini arhitekt, po katerem se imenuje tudi slog, in katalonskega Gaudíja, s katerim marsikdo primerja Plečnika. Poleg njih boste našli še Niemayerjevo mesto Brasilia, Utzonovo operno hišo v Sidneyju in Atlantidsko cerkev urugvajskega inženirja Eladia Diesta (ki je bila na seznam uvrščena prav tako letos). Ostalo so kulturni dosežki skupnosti ali obdobij, ki presegajo individualnega ustvarjalca.

Mnogi so zato dvomili o uspehu nominacije Plečnikovih del na seznam Unescove svetovne dediščine. Poleg tega Unescova komisija v zadnjih letih daje prednost nominacijam s celin, ki so bili do zdaj manj zastopani. Zato je dosežek slovenske ekipe (ki je bila zelo široka in multidisciplinarna) še pomembnejši in še bolj izstopajoč.

Odločitev je bila sprejeta v času olimpijskih iger, ko vsi mediji največ pozornosti namenjajo športnikom. Dejstvo je, da so v slovenskih medijih novice o športu precej bolj zastopane kot o kulturi. Radijske in televizijske postaje vas bodo obvestile o vseh rezultatih še tako obskurnih lig in disciplin. Le redko pa boste v osrednjih medijih informirani o navdihujočih uspehih mednarodno uveljavljenih slovenskih arhitektov. V času vrhunskih dosežkov naših športnikov na olimpijskih igrah je na prvih straneh portalov in časopisov zasijala tudi arhitekturna novica o vpisu sedmih sestavnih delov Plečnikovih del med svetovno dediščino. Dolgoletna prizadevanja so obrodila uspeh, katerega sporočilo in pomen je lahko precej širše in daljnosežnejše od samega dejstva vpisa.

Naslov argumentacije nominacije izraža bistvo del Jožeta Plečnika v Ljubljani – urbano oblikovanje po meri človeka. Plečnik je majhno provincialno mestece preoblikoval v prestolnico našega naroda. To je dosegel s spoštljivimi posegi do obstoječega, čeprav je pogosto grobo posegel tudi v sedanjo strukturo. Sedem sestavnih delov, ki je vpisanih na seznam svetovne dediščine, je vsekakor ključnih in izstopajočih v ljubljanskem opusu. Še daleč pa niso to edina dela. So le majhen del vsega, kar mu je uspelo zgraditi, in še manjši od vsega, kar je načrtoval. In načrtoval je vse, od malih spomenikov, kioskov, kapelic, stanovanjskih hiš do velikih in velikopoteznih zasnov cerkva, palač in celo tudi tovarn.

Ko sem kot študent arhitekture naletel na malo znan Plečnikov načrt za tovarno čokolade na Dunaju, se mi je odprl nov svet. Fasada objekta je, kot se za tovarno spodobi, zelo racionalna, kot pri tablici čokolade je členjena na koščke, ki na duhovito subtilen način združujejo racionalno tehnološko rešitev s poetičnim sporočilom v ozadju. Projekt ni bil nikoli zgrajen, prav tako nisem našel točnega podatka, okoliščin nastanka tega načrta. A odprl mi je vrata v svet nerealiziranih idej Jožeta Plečnika. Skozi te načrte in skice sem se šele dokopal do tistega jedra Plečnikovega ustvarjanja, ki presega mojstrsko preigravanje zgodovinskih slogov, kar pri njegovih realizacijah najprej opazimo. V nerealiziranih načrtih (veliko od njih niti ni bilo mišljenih, da bodo kadarkoli zgrajeni) lahko razberemo njegovo širino, velikopoteznost in vizionarstvo. A vse to v duhu in merilu človeka. Če Plečnikovo Ljubljano zdaj razumemo kot zaključeno in skrbno premišljeno celoto, lahko Plečnikovo Ljubljano skozi neizvedena dela razberemo kot odprt ustvarjalen proces, kjer se ideje dinamično spreminjajo in kjer skozi različne posamezne študije ideja o celoti počasi raste in se razvija. Ti načrti so pogosto zelo radikalni. Brez problemov, denimo, Plečnik poruši Narodno gledališče (Dramo), prav tako Filharmonijo in celotni niz ob Ljubljanici. Nedotakljiv ni niti Ljubljanski grad (brez katerega si danes ni mogoče zamisliti identitete Ljubljane). Na njihovih mestih bi zrasle palače, kakršna je NUK, na mesto gradu pa ena od različic novega parlamenta.

Zato po mojem mnenju Plečnikova dediščina ni le materialna, ampak tudi in večinoma duhovna. Plečnik je zlahka povezoval različne svetove, gradil je tako za takratne Sokole kot za Orlovsko društvo (banalni ekvivalent temu bi bil, da je gradil tako za leve kot za desne). Gradil je za Cerkev kot tudi civilne objekte. Predvsem v dunajskem obdobju je gradil vile za bogataše, a vedno tudi z mislijo na ekonomsko deprivilegirane. Zgradil je najpomembnejši simbol takratne medvojne češkoslovaške demokracije in novo prestolnico Slovencev. Ob tem pa mu ni bilo pod častjo postaviti kak kiosk ali mestno svetilko. O urejanju prostora je razmišljal drzno, včasih daleč čez mejo izvedljivega, posegal pa je tehtno in premišljeno. In ta del njegovega izročila je tisti, ki še zdaj živi ter navdihuje mlade generacije arhitektov in urbanistov.

Leto 1921 je bilo za Plečnika prelomno. Po skoraj desetih letih, ko ni zgradil ničesar, so se hkrati začela dela na Praškem gradu in njegova profesura na novi ljubljanski šoli za arhitekturo. S tem se je začela rojevati Plečnikova Ljubljana. Sto let po tem lahko z veseljem praznujemo dosežek naših institucij in posameznikov, ki so zaslužni za vpis njegovih del na Unescov seznam svetovne dediščine. In ko sem že omenjal šport: Plečnik je poleg tovarn, cerkva in knjižnic, načrtoval in zgradil tudi športni stadion. In ta že desetletja propada. Prav zato ga tudi ni na seznamu del, vpisanih pri Unescu, in zato je odgovornost odločevalcev še večja, da končno najdejo smiselno rešitev, primerno enemu od sedmih arhitektov na Unescovem seznamu.

Matevž Granda

(kolumna je bila januarja 2021 objavljena v časniku Delo)

Več o Plečnikovih zgodnjih delih preberite v prvi monografiji o Jožetu Plečniku, ki jo je napisal Kosta Strajinć in smo jo prvič prevedli in izdali v slovenskem jeziku leta 2020 ob 100 letnici izida izvirnika. 

Monografija: Jože Plečnik