Plačilo za koronske proteste: Asta Vrečko kulturnikom podarja plačilo za nedelo

V Sloveniji so umetniki posebna kasta ljudi, povsem spečana z levo politiko in njenimi gospodarskimi zaledji. Zato so – tako kot nekoč jugoslovanski režimski družbeno-politični delavci v kulturi – deležni posebnih privilegijev, o katerih lahko običajni ljudje le sanjajo.

Že zdaj jim plačujemo prispevke za pokojnino, prijavljajo se na javne razpise, iz katerih na leto počrpajo milijone evrov, država odkupuje njihove umetnine, ki jih ne morejo prodati na trgu – še več, investitorje javnih novogradenj silijo, da odkupujejo umetnine slovenskih režimskih umetnikov.

Ministrstvo za kulturo pod vodstvom Aste Vrečko pa še ni končalo pri deljenju privilegijev. V javno obravnavo so poslali predlog Uredbe o minimalnem plačilu za samozaposlene v kulturi, ki bo samozaposlene v kulturi praktično izenačilo z zaposleni v javnih zavodih v kulturi.

Gre sicer za del širše novele Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUIJK), ki je že do zdaj omogočal plačevanje prispevkov zasluženim kulturnikom, po novem pa bi novela še zvišala cenzus in uvedla dodatne ugodnosti za že tako privilegirano kasto samozaposlenih.

Kar osemkratno plačilo?!

Kaj torej določa novela uredbe o minimalnem plačilu? Privilegije, ki si jih režimu prijazni mediji zaslužijo le še v kakšnih totalitarizmih. 4. člen novele denimo določa, da se za izračun plačila kot osnovna enota uporablja ena (1) ura dela, pri čemer je skupen obseg opravljenega dela kot element izračuna plačila lahko zgolj večkratnik navedene osnovne enote, kar seveda pomeni, da se vsaka ura že šteje kot delovni dan! 5. člen novele pa pravi, da naročnik izvajalcu za opravljeno delo s področja kulture ne more plačati manj, kot je višina minimalnega začetnega plačila, ki je osemkratnik minimalnega urnega plačila. Se pravi uredba centralno plansko določa nelogično visoko minimalno plačilo za samozaposlene v kulturi, ki večino svoje dejavnosti opravljajo v javnih (državnih) institucijah. Se pravi vsak slikar vajenec, ki se je dobro izuril v risanju rdečih zvezd, bo s strani davkoplačevalcev dobil večkratnik minimalnega plačila.

Protikoronskih protestov so se med epidemijo redno udeleževali tudi “kulturniki”, ki danes to bogato žanjejo (Foto: STA)

Minimalno urno plačilo pa je sicer odvisno od tipa opravljenega dela in se izračunava na način, da se znesek neto plače za izhodiščni plačni razred za primerljivo delovno mesto v javnem sektorju, kakor ga določa 6. člen te uredbe, preračunan na uro dela povprečne mesečne delovne obveznosti za polni delovni čas, tako da se upošteva, da povprečna mesečna delovna obveznost za polni delovni čas znaša 174 ur, pomnoži z obtežitvenim količnikom v višini 1,9.

Osemkratnik za eno- ali dvourno delo?

Ministrstvo želi na spreten način izenačiti delo samozaposlenih v kulturi z redno zaposlenimi delavci (pretežno birokrati) v javnih kulturnih ustanovah in jim plačati polni delovni čas, tudi ko delajo eno ali dve uri.

“Nova uredba, ki se danes sprejema, Vlada in Ministrstvo za kulturo za samozaposlene v kulturi definira najmanj osemkratnik minimalnega plačila za opravljeno delo zaradi “nesmiselnosti drobljenja” v manj kot enodnevni obseg. Ali kateri koli drug SP prejme za eno- ali dvourno delo kar osemkratnik plačila?” se sprašuje poslanec SDS Andrej Hoivik.

Andrej Hoivik – motor kampanje proti zakonu o neupravičenih pokojninah (Foto: STA)

To so privilegiji, ob katerih zbledi tudi plačevanje prispevkov in plačevanje kulturniških pokojnin. Gre pravzaprav za državno financirano mafijsko shemo “no work” (kjer se na fiktivno delovno mesto pride, a se ne dela), še bolj pa za shemo “no show” (ko na delovno mesto sploh ne prideš).

Kaj pravijo pri Asti Vrečko?

Kako to svinjarijo opravičujejo na Ministrstvu za kulturo? Trdijo, da samozaposleni v kulturi za razliko od redno zaposlenih nimajo vseh ugodnosti delovnega razmerja, denimo regresa, plačanega prevoza in malice, dopustov, bolniških odsotnosti in podobno, in ker si sami plačujejo tudi določene stroške, ki jih zaposlenemu nudi njegov delodajalec, se z uredbo uvaja t. i. obtežitveni faktor, ki bo zagotovil “dejansko primerljivost plačila”. Obtežitveni faktor predstavlja sorazmerne stroške, ki jih ima samozaposleni v kulturi pri zagotavljanju svojih delovnih pogojev (na primer najem pisarne ali delavnice, nakup opreme in podobno). Seveda imajo enake stroške VSI samozaposleni (espeji), pa jih nihče ne vpraša, od kod bodo krili svoje stroške. Koncept “obtežitvenega faktorja” za samozaposlene v kulturi je za redne espeje le slaba šala.

Slovenski kulturniki so v času Janševe vlade redno protestirali pred ministrstvom za kulturo (Foto: STA)

Pravijo, da uredba zagotavlja primerno plačilo tudi za naročila manjšega obsega oziroma krajšega trajanja in da bo v praksi to pomenilo, da bo imel fotograf poleg ur, ki jih preživi na dogodku, plačane tudi ure, ko obdeluje ali razvija fotografije; igralec bo imel plačane tudi ure, ki jih preživi v maski ali na vaji, in ne le na odru; glasbenik bo imel plačane tudi tonske vaje, ne le nastopov ter podobno.

Koordinatorica stranke Levica Asta Vrečko (Foto: sta)

Plačilo za nedelo

Si predstavljate kaj to pomeni? Kot da bi mojster, ki polaga ploščice, stranki zaračunal še ure, ko v trgovini plačuje ploščice in cement, ali vodovodar, ko kupuje kopalniške pipe in vodovodne cevi. No, pri umetnikih itak ni težav, ker poslujejo z državo. Oziroma z drugimi besedami – umetnikom bodo davkoplačevalci financirali nedelo. Oziroma še več nedela kot do zdaj.

I. K.