Plačana bolniška odsotnost: med pravico, izzivom in priložnostjo za reformo

Vsaj v teoriji politike, ki podpirajo plačano bolniško odsotnost, ne le varujejo zdravje zaposlenih, temveč pripomorejo tudi k večji produktivnosti, zmanjševanju družbenih neenakosti in ustvarjanju bolj vključujočega delovnega okolja. Bolniška odsotnost ima pomembne posledice za posameznike, gospodarstvo in družbo kot celoto. Učinkovito upravljanje z njo je zato ključno – saj previsoka stopnja odsotnosti lahko občutno zmanjša produktivnost in vpliva tudi na bruto domači proizvod (BDP).

Kako pa je s tem v Sloveniji? S stopnjo bolniške odsotnosti, ki presega 5 odstotkov, se Slovenija uvršča v zgornjo polovico držav EU – ob bok Belgiji, Švedski, Češki in Slovaški. Nižje stopnje, med 3 odstotki in 3,5 odstotka, beležijo Avstrija, Nemčija, Združeno kraljestvo in Francija. Do leta 2016 je bila Slovenija primerljiva z državami s srednjo stopnjo odsotnosti, kot so Madžarska, Nizozemska ali Španija. Posebnost Slovenije pa je, da je ena redkih držav – po nekaterih virih celo edina –, kjer bolniški stalež nima časovne omejitve.

Kaj deluje in kaj ne? Učinkoviti ukrepi za zmanjšanje absentizma vključujejo: hitrejšo in učinkovitejšo rehabilitacijo ter s tem skrajševanje čakalnih vrst, prilagajanje delovnih mest posameznikom z omejitvami, premišljene omejitve trajanja bolniške odsotnosti, večjo odgovornost posameznikov za lastno zdravje ter večjo odgovornost delodajalcev za zagotavljanje varnega in zdravega delovnega okolja. Pomemben premik v razumevanju nezmožnosti za delo predstavlja tudi preusmeritev fokusa z “nezmožnosti” na “preostalo zmožnost” za delo.

Pogosto se za visoko stopnjo bolniške odsotnosti krivi zdravnike – češ da naj bi prehitro in prelahkotno odpirali bolniške staleže ter jih neupravičeno podaljševali. Na drugi strani pa se krivda vali tudi na posameznike, češ da bolniško odsotnost izkoriščajo. Ali je to res pravi vzrok? Poglejmo konkreten primer. Posameznik si pri športu ali delu poškoduje križne vezi – poškodba, ki ni smrtno nevarna, a zahteva hitro in kakovostno rehabilitacijo. Ob pravočasnem začetku terapij bi se tak bolnik lahko že v mesecu in pol vrnil na delo. V praksi pa že samo čakanje na fizioterapije traja dlje kot bi trajala celotna rehabilitacija – zaradi sistemskih zastojev in neučinkovite organizacije v zdravstvu.

Da je država kot upravitelj sistema – (ne)uspešna zgodba nam kaže, ko začetno oskrbo pogosto hitro in strokovno zagotovi urgenca, vendar se zaplete pri nadaljnji rehabilitaciji. Tu je država kot upravitelj sistema odpovedala. Namesto izboljšanja dostopa do zdravstvenih storitev trenutna vlada s svojimi ukrepi dodatno zaostruje stanje tudi z retoriko, ki zdravnike predstavlja kot “nove razredne sovražnike”. S tem dodatno spodkopava že tako načeto zaupanje in motivacijo v zdravstvu, namesto da bi iskala rešitve v sodelovanju in vključevanju vseh razpoložljivih kapacitet tako v javnem kot zasebnem sektorju.

Posledice? Daljše čakalne vrste, daljša zdravljenja in s tem več bolniške odsotnosti. Navsezadnje – kdo bo šel delat z bolečinami, če je lahko doma na bolniški? In če bi bile terapije dostopne pravočasno, bi bila bolniška odsotnost krajša. Tako pa zaradi sistemskih težav postajamo evropski “prvaki”, a žal v napačni kategoriji.

Winston Churchill je dejal: “Ni pomembno, kakšne barve je mačka, dokler lovi miši”. Bolniku ni pomembno, ali pomoč pride iz javnega ali zasebnega zdravstva – pomembno je, da jo prejme hitro in učinkovito. Zato bi bilo smiselno razmisliti o izenačitvi statusa javnega in zasebnega zdravstva vsaj na ravni dostopnosti in financiranja. Tako bi posamezniki lahko izbirali storitve glede na kakovost in razpoložljivost – ne pa čakanje v nedogled. Manj čakanja pa pomeni hitrejšo rehabilitacijo, krajšo odsotnost z dela, višjo produktivnost in seveda manj absentizma.

Ddr. Štefan Šumah