
Osemdeset let stare grozljive podobe uničenja in človeškega trpljenja iz Hirošime in Nagasakija, prvih in do zdaj edinih tarč atomskih bomb, so dovolj, da marsikdo dandanes še vedno zatrepeta, ko v Moskvi zaradi vojne v Ukrajini tako rekoč brez prestanka omenjajo možnost uporabe jedrskega orožja. Atomski bombi sta leta 1945 morda res končali drugo svetovno vojno in potencialno prihranili na milijone življenj, a sta hkrati pomenili začetek novega obdobja, v katerem v primeru nove totalne vojne popolno uničenje sodobne civilizacije ni več zgolj teorija, temveč resnična možnost.