Pisateljico Natašo Kramberger vedno zanimajo majhne zgodbe (portret)

Nataša Kramberger nagrado Prešernovega sklada prejme za knjigo Po vsej sili živ. Esejistična zbirka iz leta 2024 je tematsko nadaljevanje Primerljivih hektarjev, v katerih opisuje svojo transformacijo iz urbane Berlinčanke v ekološko kmetovalko v Jurovskem dolu na Štajerskem. Po vsej sili živ govori o življenju in kmetiji sedem let pozneje.

“Če se Primerljivi hektarji bolj osredinjajo na osebno, na spremembo življenjskega sloga, na učenje in čudenje, se Nataša Kramberger v delu Po vsej sili živ obrača v globalno: njena mala kmetija je odsev sedmih let svetovne ekonomske, ekološke in humanitarne krize,” piše v utemeljitvi.

Kot še piše, je Po vsej sili živ “po dolžini vmes med daljšim esejem in krajšim romanom, po duši pa izpoved, ki jo napajajo zelo konkretna čustva: strah za prihodnost planeta; negotovost v boju z zemljo, v katerem zares ne pomagata ne setveni koledar ne pratika, pa tudi izkušnje in notranji občutek ne; skrb, da bi bila v vsem čim bolj etična; občutek odgovornosti in krivde ob že narejeni škodi”. “Delo je kljub zaskrbljujoči tematiki prepredeno s humorjem in izpisano v berljivem, natančno odmerjenem, a hkrati izraznem, tudi poetičnem jeziku,” še piše v utemeljitvi.

Pisateljičin opus kot avtofikcija

Opus Nataše Kramberger je skoraj v celoti avtofikcijski. V intervjuju za Večer je povedala, da je vse, kar naredi ali kar razmišlja, neposredno povezano s tem, kar vsak dan vidi, kar jo iritira ali kar jo navdihuje. “Nisem še našla načina, da bi delala drugače. Mogoče sem pa prelena, da bi to povedala na način, ki bi bil čista fikcija. Pa tudi toliko je še treba raziskati v – ne vem, ali naj rečem morje ali mlaka, teh dveh vodnih ekosistemih moje notranjosti skratka, da se mi zdi to v tem trenutku najbolj resnično. Težko bi delala nekaj, kar ne bi bilo totalno moje, kar ne bi bilo moj boj,” je pojasnila.

Dodala je, da je zanjo pri umetnosti ali pisanju ključno, da je boj. “Ne nujno družbeni angažma, a nekaj se vseeno vedno trudim premakniti. Če drugega ne, za barvitost jezika. Če me nekaj ne žuli, tako žuli, da prav boli, se mi zdi brezveze pisati o tem in se s tem sploh ukvarjati,” je pojasnila.

Sicer pa jo, kot je še povedala za Večer, “vedno zanimajo majhne zgodbe, pod črto pa vedno pridemo do istega. Do odnosov, do šibkejših in do tistih, ki jih ne vidiš, ker ne vidiš koristi. Pa korist je, zagotovo je. Seveda se poigravam z mislijo, da več ne bi kmetovala, temveč samo še pisala, ker zelo pogrešam pisanje. V zadnjih letih sem malo pisala, a ta povezava s podeželjem me je totalno zaznamovala. Mislim, da me je zaznamovala, preden sem sploh imela kmetijo. Zdaj sem to samo izživela”.

V utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada je med drugim zapisano, da je pisanje Nataše Kramberger “glas kmetic, morda eden največkrat preslišanih glasov v zgodovini, glas, ki smo ga večkrat slišali literariziranega kot pa resničnega. A Nataša Kramberger kot kmetovalka upoveduje lastno izkušnjo, deli lastno znanje, pripoveduje o stvareh, ki niso le literarna forma, ampak stvarnost zemlje; ne le kot grude ali prsti, ampak tudi kot planeta”.

“Ko sem slišala obrazložitev nagrade Prešernovega sklada, ki pravi, da dajem glas kmeticam, sem se zjokala,” je povedala za Večer in dodala, da je oma osrednji lik njene literature. “In je izvir in je vzrok. Mislim, da me je ona naredila – zato, da lahko pove svojo zgodbo. In zato moram po vsem tem času nehati ovinkariti in jo dati v središče,” je dodala.

V središču njenega pisanja je narava

Kramberger meni, da moramo prevprašati tudi naš odnos do narave. “Dolgo smo tudi verjeli, da v naravi po darwinovsko vlada nenehno tekmovanje po prevladi in da preživi samo najmočnejši, v bistvu pa je ogromno raziskav, in tudi sama kot kmetica to opažam, da je v naravi ključen in bistven moment sodelovanja, dober primer je imunska odpornost zaradi raznovrstnosti. Narava nam govori, da je najodpornejši ekosistem raznovrstni ekosistem. Tisti, ki ima različna bitja, ki tako ali drugače sobivajo, so se ravno zaradi tega zmožni veliko hitreje in bolje odzivati na nenadne spremembe, krize in grožnje iz okolja,” je povedala v intervjuju za Dnevnik.

“Tudi tu vidimo, da naš način interpretacije narave sovpada s tem, kako želimo mi živeti kot družba, in dokler bomo mi razumeli naravo kot boj najmočnejših proti šibkejšim, kot poskus nadvlade, je to zgolj odraz našega načina bivanja v svetu, ki temelji na hierarhičnih odnosih in igrah moči. V trenutku, ko razumemo, da narava deluje drugače, smo sposobni sodelovati z njo in tudi drug z drugim. Interpretacija, kako mi vidimo stvari, je zelo pomembna,” je še povedala za Dnevnik.

Kramberger je v slovenski literarni prostor vstopila pred skoraj dvema desetletjema. Leta 2007 je izdala prvenec Nebesa v robidah, za katerega je tri leta pozneje prejela Evropsko nagrado za književnost. Roman je bil preveden v deset jezikov. Prvencu je sledilo več literarnih del različnih žanrov, denimo žanrski hibrid med poezijo in prozo Kaki vojaki, esejistični potopis Brez zidu ter nato avtofikcijska esejistična pripoved Primerljivi hektarji leta 2017.