Pes čuvaj. Brez zob.

Kako iz mene udari foušija, ker nisem dobil nobene nagrade, nekaj napišem.

Dolga leta sem bil član cehovskega društva. So bila srečanja kjer smo se srečali z vseh vetrov. In je trajalo do jutra, da smo si vse povedali. Nekoč je prišla šefica vlade bivše države in smo se zgražali, ker ji je "adjutantka" nosila torbico. Eh, kje je že to.

Leta 2013 sem iz tega cehovskega društva izstopil. Protestno, Ko so mi zažgali dom in stregli moji družini po življenju se nihče iz tega društva ni niti oglasil. Ker sem bil samo lokalni novinar? Možno. Ker sem bil mnogim trn v peti? Tudi možno. Še preden sem odšel pa so me poučili o "ključu" za delitev vsakoletnih nagrad: treba je lepo uravnotežiti tri glavne dnevnike pa televizijo ipd. Zame res nagnusno, ker lahko novinar enega časopisa dobi nagrado v tej kategoriji, potem jo dobi iz drugega časopisa pač v drugi ipd. Ne trdim, da je tako vedno bilo in je, vem pa zagotovo nekaj: silno sem ponosen, da po nobenem ključu nisem bil vreden teh priznanj. Ne zato, ker je imel kdo kaj proti meni, preprosto nisem ustrezal kriterijem profesionalnosti. Simbol psa čuvaja in po njem imenovane nagrade so zame največja farsa ceha, ki sam sebi in o sebi in zase debelo laže. Iskrene čestitke vsem nagrajencem prej in zdaj v bodoče, a tako sprevrženega ceha kot je novinarski skoraj ni na tem svetu. Večina lepo "popredalčkanih" levo in desno - in desni so si kajpak ustanovili svoje društvo in imajo svojo resnico.

Ta notranja slojevitost, te kaste in lože in skupine in vse ostale oblike "združevanja" so nagnusna oblika ostankov, ko naj bi bili novinarji "družbenopolitični delavci". Zdaj so premnogi predvsem - politični...Levi svinjajo po desnih in obratno, svoji svojim delijo funkcije, položaje in seveda skladno s politično prevlado uživajo v tem.

Imam to "srečo", da se me je leta 1986 lotila partija oziroma takratna oblast in da sem na koncu svojega delovanja doživel sprego "politike+biznisa+urednikovanja" na svoji koži. Lisjak brez izobrazbe me je učil kozjih molitvic dokler mu nisem pomagal v slovo. Sam od sebe, po svoji volji - to je eno večjih zadovoljstev v mojem življenju. Novinarstvo je danes tam kjer je vedno bilo: eni lezejo v rit tem, drugi onim...taki smo ljudje in novinarji tudi. Zato sem ponosen nase, da sem zmogel stopiti iz te mlakuže pred ducat leti, ker se mi je zdelo tako prav.

Novinar bom do smrti pa kadarkoli že pride: z vsemi napakami vred. Kadar mi šine v glavo kaka misel o "poslanstvu poklica" ali berem o nagradah psem čuvajem, grem pogledat števec Trma.si. Zdaj kaže preko 25 444 000 kar pomeni, da ljudje berejo kar napišem. Enim ni prav, drugi ploskajo - meni pa sporočajo najlepšo nagrado novinarju: pišem tako, da (pre)berete....