PERSPEKTIVE: Otium et negotium

Človek se največ nauči takrat, ko uživa v brezdelju. Ko se prepusti otiumu, življenjskemu slogu, ki so ga razvijali že v starem Rimu. Se pravi, da ne drži, če rečemo, da je brezdelje neproduktivno.

Če želimo razumeti arhitekturo in rasti v njej, moramo potovati, se učiti, spoznavati materiale in nove tehnike. Če ves čas samo rišemo, se ne naučimo nič novega. Če ves čas počnemo samo tisto, kar nam prinaša denar, ne rastemo več. In naše delo ter razumevanje vsebine postaneta omejena. Treba je nenehno raziskovati. Do bistva pridemo le počasi.

Na Japonskem obstaja družbena vloga ali bolje rečeno način življenja, ki ga imenujejo shokunin. Predstavlja nenehno približevanje odličnosti, resničnosti in čistosti, »resnici«, torej bistvu. Čeprav vemo, da je odličnost nedosegljiv cilj, se mu lahko vsaj delno približamo. Vzemimo primer nožarstva: tu ima vsak obrtnik točno določeno vlogo. Prvi brusi rezila. Drugi kuje železo. Tretji izdeluje ročaje - iz magnolijinega, češnjevega ali hrastovega lesa. Vsak ima svojo nalogo in jo izvaja celo življenje. Obrtnik ne bo nikoli brezhiben, ampak bo vsak dan boljši. Vsak dan vztrajno ponavlja gibe. Znova in znova.

Stari Grki so govorili o iskanju svojega demona, t. i. daimona. O iskanju samega sebe in bistva. Kje je vaše bistvo? Poiščite svojega demona, naredite iz njega svoje bistvo. To je strast. Morda bi lahko namesto o brezdelju govorili o strasti. To je tisto, kar nas žene naprej. Strast do znanja, ljubezni, glasbe, umetnosti. Strast do motornih koles. Vsak ima svojo strast. Kaj bi človek brez strasti? Morda je pomanjkanje strasti razlog za to, da se danes premalo smejimo, da smo nesrečni. Nimamo oziroma ne vzamemo si časa, da bi sledili svojim strastem.

»È un mondo difficile e vita intensa.« Svet je težek in življenje je zahtevno. Tako je pel Tonino Carotone. Doživljamo vojne, tu in tam se pojavljajo trenja. Svetovne velesile čakajo na poteze drugih držav. S tujimi potezami bodo lahko upravičile svoja dejanja. Če ne bi poznali jedrske bombe, bi že zdavnaj govorili o svetovni vojni. Ukrajina in Rusija. Izrael in Palestina, Gaza. V Južni Afriki nov in še bolj nasilen apartheid. Bogati in revni. Belci in črnci. Kitajska napade Tajvan. Indija, Pakistan in Kitajska se potegujejo za Kašmir. Združene države Amerike poskušajo ohraniti nadzor nad celim svetom, vendar jim zaradi internih trenj to uspeva le s težavo. Argentina je na robu propada. Turčija poskuša ohraniti videz trdnega imperija. Evropa je razdeljena.

Od kod vsa ta zloba in sovražnost? Od kod ta strah? Vse se začne prav zaradi strahu. Zaradi enega izmed najmočnejših in najbolj manipulativnih čustev, kar jih poznamo.

Mislim nase. Na to, kolikšne ljubezni sem bil deležen. Mislim na svojo družino in prijatelje. Na ljudi, ki sem jih spoznal okrog po svetu. Nikogar ne bi mogel ustreliti. Čemu? Če si želimo boljši svet, obstaja le ena pot. Pot kulture, izobrazbe in predvsem ljubezni. Verjeti moramo v boljši in enostavnejši svet, ki ga sestavljajo majhne geste. Vse se začne prav tam, pri prijaznih gestah. Podarite nasmeh ali lepo besedo. Delite. Čeprav smo zelo glasni, delimo vse redkeje. In poslušajmo! Ne znamo več prisluhniti - niti človeku niti temu, kar nas obdaja. Zaradi interneta smo vsi postali vsevedneži. Ugledni profesorji. Ne, zavedati se moramo svoje prave dimenzije, da smo minljivi, da nismo pomembni. Kot je rekel, če se ne motim, modri Sokrat: vem, da nič ne vem. Šele ko sprejmeš, da nič ne veš, začneš rasti. To je pravilo.

Razmišljam o različnih filozofskih tokovih. Angleška, nemška in ameriška filozofija so bolj »tehnične« filozofije. Poskušajo vzpostaviti disciplino, družbi skorajda vsiljujejo red. Meni sta bližji starogrška in japonska filozofija, ki se ukvarjata s tem, kako lahko razvijemo kvalitetno življenje. Cenim ju predvsem zato, ker si težko predstavljam, da bi lahko vzpostavili red, saj je preprosto preveč spremenljivk in preveč faktorjev, ki vplivajo na to. Radi bi po vsej sili vse poenotili in popredalčkali. Včasih to ni mogoče. Pravzaprav skoraj nikoli. Iz kaosa se rodi življenje.

Včasih si predstavljam, da sem na oddaljenem grškem otoku. Majhna kamnita hiša z majhnimi okni. Latnik s trto pred vhodom. V hiši je ognjišče za hladne zimske dneve. Majhen vrt, koza in nekaj kokoši za družbo. In velika knjižnica. Pogled na morje. Vsako jutro in vsak večer ga občudujem. Vsako zoro in vsak zaton.