PERSPEKTIVE: Občutki generacije in veliko vprašanj

Misli ljudi so odraz družbe in časa, v katerem živijo. V zadnjih mesecih sem se pogovarjal z nekaterimi vrstniki: s Tržačanom, ki iz Kenije analizira geopolitiko afriških dogodkov; s Kataloncem, levičarskim nacionalistom in independentistom, ki je zaposlen na katalonskem zunanjem ministrstvu; s Tržačanom, ki v Bruslju dela za energetsko družbo; s skupino vzhodnih Nemcev, ki živijo blizu Dortmunda, in še z nekaterimi drugimi.

Ravno pri Nemcih sem opazil največjo prepričanost, da je Rusija konkretna nevarnost in da bo po ukrajinskem poglavju na vzhodu prej ali slej ponovno pomenila grožnjo. So slednji le žrtve propagande ali je ta grožnja resnična?

Podobno »afriški Tržačan« pravi, da če že kaže na tveganje, da bomo v prihodnosti poklicani k večji odgovornosti in morda še bolj vpleteni v vojaške spopade, je bolje, da se nanje pripravimo. Če se vojna z vzhoda premakne še bliže k nam, lahko nastopijo še hujše posledice, na katere danes nismo pripravljeni - tako vojaško kot industrijsko in socialno. Strah je upravičen, a je opisano le eden od možnih verjetnih scenarijev.

V preteklosti so za varnost Zahodne Evrope jamčile ZDA. Danes ni več tako. Preveč so se razširile in imajo sedaj druge prioritete. Zato nas sprašujejo (ukazujejo nam), naj za lastno varnost poskrbimo sami. Odpirajo se torej vprašanja: Ali je prav, da se pripravimo na najslabši scenarij? Kdo nam zagotavlja, da nam bodo ZDA tudi v prihodnje stale ob strani, če bomo brezpogojno sprejemali carine ter kupovali ameriško orožje in energijo? Ali res nimamo alternative hlapčevstvu? Ali je navsezadnje za nas to še udobno? Lahko še zaupamo ZDA?

Drugi so prepričani o drugačnem scenariju, in sicer da moramo z Rusi najti nov kompromis, ustaviti širjenje Zahoda (EU, Nato) na Vzhod in se osredotočiti na ohranitev socialne države, v kateri smo doslej živeli v zavidljivem blagostanju, ki pa se nam danes kruši pod nogami. Spet drugi menijo, da Evropa nima več vpliva in da je zato bolje, da sprejmemo, da se druge velesile »domenijo« po lastni presoji, kako se bo svet vrtel v prihodnosti. Mar ni cena take nemoči ta, da se nam bo naposled pisalo slabše kot zdaj?

S Kataloncem se pogovarjam o EU, ki ji on nasprotuje, jaz pa se pritožujem nad vsem, kar ne deluje. Kljub operativnim in strukturnim hibam EU in nedoslednosti njene politične drže še vedno ne vidim alternative, da bi se v prihodnosti lahko potegovali za večjo avtonomijo in glas, kot nadaljnji proces evropske politične integracije. Je to še zaželeno v evropskih družbah? Je EU »le« garancija za mir in prijateljstvo med evropskimi silami? Složnost evropskih držav je v tej zgodovinski fazi bistvenega pomena. Za Katalonca so kastiljski politiki iz Madrida zelo oddaljeni, a prizna mi, da ceni pokončno držo premierja Pedra Sáncheza, ko se ta upira zviševanju vojaških izdatkov, kot veleva Donald Trump.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je prevzetno stopila do kitajskega predsednika Ši Džinpinga in mu očitala trgovinski primanjkljaj, ki ga ima EU s Kitajsko, in tako dejansko posnemala kritiko, ki jo Trump očita EU. Naj nas ne čudi, da je Ši Džinping evropsko delegacijo odslovil v enem dnevu, nekaj dni kasneje pa je ta sprejela vse Trumpove zahteve. EU nima geopolitične legitimacije in spretnosti za pogajanja.

Znanci iz Bruslja me opozarjajo, da demokratični indeks sveta kaže negativen trend, da so ljudje do demokracij bolj kritični in v težkih časih lažje zaupajo močnim avtoritarnim osebnostim. Niti v Evropi nismo na to odporni. ZDA se od nas čedalje bolj oddaljujejo, vprašanje pa je tudi, kaj bo z njihovo demokracijo. Kaj je pravzaprav Zahod?

Sprejel sem dejstvo, da je zgodovina ciklična in da so konflikti njen sestavni del. Te lahko rešujemo s pragmatičnim pristopom in kompromisi. Alternativa je nadaljevanje in stopnjevanje vojaških spopadov. Ironija usode je, da v prihodnje tvegamo - v funkciji delovanja proti Kitajski in na račun Evrope - dogovor ZDA ravno z Rusi. Na Aljaski se je, brez evropskih predstavnikov, že pisala prihodnost Ukrajine in sveta.

Novi svetovni red bo nastal z definiranjem novih vplivnih sfer svetovnih velesil: preko diplomacije ali konflikta. Bo na dunajskih kongresih 21. stoletja še prostor za evropske predstavnike? Med orlom in medvedom stara Evropa čaka na svojo usodo ...