PERSPEKTIVE: Naravnost v pekel po Strummerju

Srečno novo leto, drage bralke in bralci. Marsikateri komentar ali bolj oseben zapis se v teh dneh začne s kakšno frazo, kot je »ob koncu leta je čas obračunov«. Z nekaj samokritike bom verjetno tudi sam zašel v to smer, ne nazadnje je konec leta in pišem komentar.

Občutek imam, da je leto minilo še hitreje kot pretekla. Neki starejši znanci so me pred časom že strašili in dejali, da leta s starostjo minevajo vedno hitreje. Takrat so mi še rekli, da se tudi spi čedalje slabše. Morda se res staram. Po drugi strani ne pomagata niti vreme niti podnebje. Konec koncev smo tudi ljudje živali, ki potrebujejo ritem. Na poti v redakcijo sem danes v skoraj pomladanskem soncu pil kavo pri Svetem Justu v Trstu in občudoval zimsko morje. Dan sicer ni bil najlepši, saj se gor onstran furlanske nižine ni videlo. To zunajsezonsko lepo vreme je eden od najbolj dobrodošlih kazalnikov podnebnih sprememb, o katerih vedno rad pišem.

Iztekajoče se leto je bilo verjetno tisto, ki je zajamčilo konec resnega boja proti podnebnim spremembam. Ciljev Pariškega sporazuma tako ali ne bomo dosegli, Evropska unija zdaj stavi na fleksibilnost. Po svoje bi bilo sicer lahko smiselno, da dajejo evropske države denar v zameno za okoljevarstvene storitve drugje po svetu, ampak kaj, ko se pri tem večinoma kupujejo gozdovi, ki ne obstajajo. Glede tega – oziroma sorodne teme – mi je pred kratkim padla v oko velika demonstracija evropskih kmetov v Bruslju. Med drugim so tam s krompirjem na cestah ohromili promet. Brez kmetov ni hrane, to je jasno, ampak brez zaščite okolja ni sveta, na katerem bi lahko živeli. Predstavljajmo si, prosim, odzive politike, če bi okoljevarstveniki povzročali takšno škodo za doseganje svojih ciljev. »Ja, ampak zelena barva v Velikem kanalu v Benetkah.« Zelena barva se naravno razgradi in ne povzroča nikakršne škode, krompirjaste odeje na bruseljskih prometnicah igrajo v višji ligi.

Na demokratični fronti se svetu tudi ne godi dobro, a v vsem kaosu me je razveselila novica o aretaciji nekdanjega brazilskega predsednika Jaira Messiasa Bolsonara. Aretacija nekdanjega predsednika bi morala sicer vzbujati skrbi – in jih, ne skrbite –, kljub temu pa dokazuje, da v Braziliji še obstaja vladavina prava. Brazilski poslanci so sicer sprejeli zakonski osnutek, s katerim bi Bolsonaru znatno znižali zaporno kazen, kar je spet jasen prikaz drugega problema, a obstaja še relativno solidno sodstvo.

V teh tednih sem se moral pričkati oziroma vneto debatirati o migraciji, ki je postala ena od redkih še pomembnih političnih tem v Evropi. Kot tema sicer ni nič novega, pomislimo samo na institucionalno diskriminacijo migrantov v ZDA pred stoletjem, katere tarča so bili tudi Italijani. Britanski premier Keir Starmer – ki je iz britanske nekoč delavske Laburistične stranke naredil vsebinsko prazno platformo, katere edini cilj je biti zmernejša različica Nigela Faragea in zmagati na volitvah – je s svojim govorom o »otoku tujcev« marsikoga spomnil na govor Enocha Powlla o »rekah krvi«. Powlla so takrat konservativci izobčili iz državnega vodstva. Danes lahko po »otokih tujcev« ostaneš na čelu države, Farageev vzpon v anketah pa se ni ustavil.

Ko gre za britanske debate o migracijah, imam sicer raje pesmi legendarnega frontmana benda The Clash Joeja Strummerja, ki je s svojo Straight to Hell (Naravnost v pekel) pred 43 leti raziskoval povezavo med deindustrializacijo in sovraštvom do tujcev. Pozneje je spesnil še pesmi s perspektive migrantov, ki iščejo Anglijo. Pri tem sem se spomnil legende o Rabeljskem jezeru. Tam naj bi nekoč stala vas, ki je bila uničena v nevihti, ker nihče ni hotel sprejeti na dom ženske z detetom, baje Marije in Jezusa. Edini del vasi, ki je ostal na varnem, je otoček, ki še danes stoji na severnem koncu jezera. Tam ju je družina sprejela.

Kaj si želim za novo leto? Da ostanemo ljudje – oziroma se spomnimo, da smo ljudje – in da ne pozabimo, da imamo v odnosu z drugimi opraviti z ljudmi, dobrimi in slabimi. Težave lahko premagamo le s solidarnostjo. Rešitev človeštva ni v tem, da zapremo vrata tistim, ki iščejo boljše življenje. Nekoč smo ga mi – in ga še. V svetu, ki se kuha, ga bomo verjetno spet. Zato hočem v novem letu tudi ambicioznejši boj za zaščito sveta, a tudi za to postaja prepozno.