Ovaduštvo kot vrlina v času vladavine “svobode”

Tista znamenita izjava iz Partljičeve komedije Moj ata, socialistični kulak “zdaj ko je svoboda, je treba biti previden” postaja cinična podoba današnje realnosti, v času, ko igra glavno vlogo na oblasti politična združba, ki ima svobodo v svojem  imenu. Sedaj sicer ne gre nihče v ‘arest’ za eno izrečeno besedo kot v časih omenjene igre, ampak tisti, ki izreče ali zapiše kaj, kar je v nasprotju z dominantnim ideološkim kanonom, je vseeno lahko deležen sankcij. Če nič drugega, sprožijo »zdrave sile« zoper njega medijski pogrom. Včasih pa tudi aktivirajo takšna ali drugačna institucionalna orodja.

Tako se je pred kratkim nevladniška druščina po imenu Pravna mreža za varstvo demokracije javno pohvalila, kako je prijavila profesorja na ljubljanski ekonomski fakulteti in nekdanjega gospodarskega ministra Mateja Lahovnika na etično komisijo Univerze v Ljubljani. No, če smo natančni, pomagala je trem anonimnim prijaviteljicam, domnevno predavateljicam na isti univerzi. Lahovnik naj bi bil namreč širil nestrpnost in sovraštvo, ko je v svojem komentarju na omrežju X na temo dolgotrajne oskrbe zapisal, da bodo do slednje upravičeni tudi tisti, ki niso nič vplačevali v ZPIZ ali ZZZS – med drugim bradati »otroci« in njihovi sorodniki iz Gaze, ki so zlorabili zdravljenje v Soči za pridobitev azila. Takšno izražanje stališč naj ne bi bilo skladno s temeljnimi vrednotami Univerze v Ljubljani in z določbami njenega Etičnega kodeksa.

Ko ocenjujemo neko javno izjavo ali zapis, je ključno, ali temelji na dejstvih, se pravi, ali ustreza realnemu stanju. In vprašamo se lahko, kaj je v inkriminiranem Lahovnikovem komentarju neresničnega. To, da bodo do dolgotrajne oskrbe upravičeni tisti, ki zanjo niso namenjali sredstev, povsem drži. Prav tako drži, da mnogi prebežniki zlorabljajo azilne postopke za to, da se izognejo izgonu iz države. Številni od teh, ki zaprosijo za azil, namreč v zelo kratkem času »izginejo« (nadaljujejo po na sever ali zahod Evrope). In dejansko ni malo primerov, ko se prebežniki prikazujejo za otroke ali mladostnike, čeprav to niso. In da, nekateri imajo tudi brado, saj je eden od takšnih mladeničev znašel na posnetkih o sprejemu v Sočo.

Ovadeni profesor ljubljanske univerze torej ni zapisal nič neresničnega. Lahko rečemo, da je šlo za sicer provokativno, a povsem legitimno kritiko vladne politike. Poleg tega je omenjena prijava absurdna v luči dejstva, da je nastopal kot zasebnik, in ne kot predstavnik ustanove, na kateri deluje. Če za sodelavce univerze ne velja svoboda izražanja, za koga potem sploh velja?

Očitno je, da želijo »napredne sile« znova uvesti »verbalni delikt«. Iz javnega diskurza skušajo izločiti tiste glasove, ki so zoperstavljajo levičarski agendi in zavračajo njeno interpretacijo družbenega dogajanja. Ta je pogosto zelo izkrivljena, kar se jasno kaže v odnosu do dogajanja na Bližnjem vzhodu, kjer so Izraelci prikazani skoraj izključno kot krvniki, Palestinci pa skoraj izključno kot žrtve (ne glede na dejstvo, da so slednji začeli aktualno vojno). S takšnim ovaduštvom, računajoč na asistenco uradnih organov, skušajo svoje kritike javno oblatili, druge pa ustrahovati in jih pripraviti do konformizma. Pri tem dvolično zatrjujejo, da zagovarjajo pluralizem in različnost mnenj. Da, a samo dotlej, dokler je to v ustreznih okvirih idejne pravovernosti.

Seveda pa je čisto »naključje«, da so poteze tovrstnih »nevladnikov« po pravilu povsem usklajene z agendo neosocialistične vlade (ki jih v zameno obilno zalaga z davkoplačevalskim denarjem). Njihova tarča so tisti, ki ji javno nasprotujejo – kot to velja za omenjenega ekonomista. Očitno je obračunavanje z njimi glavni smoter njihovega delovanja. Gre torej za mrežo, ki ne varuje demokracije, ampak ščiti oblastni monopol tranzicijske levice.

dr. Matevž Tomšič