Odpuščanje ni čudežno zdravilo: zakaj ga ne smemo razumeti kot univerzalen recept

Mnogi ljudje verjamejo, da je odpuščanje ključ do boljšega zdravja, mirnega življenja in urejenih odnosov. Pogosto ga opisujejo kot psihološki ekvivalent penicilina – preprost, univerzalen in učinkovit odgovor na skoraj vsako notranjo težavo. A tako kot penicilin ni zdravilo za vse bakterijske okužbe, tudi odpuščanje ni orodje, ki bi delovalo v vsaki situaciji in pri vsakem človeku.

Primerjava ni naključna. Penicilin je rešil milijone življenj, vendar ima jasne omejitve. Številni ga ne smejo jemati zaradi alergij, druge bakterije so razvile odpornost nanj, zato zdravljenje z njim ni vedno uspešno. Podobno velja za odpuščanje. Čeprav lahko prinese olajšanje, mir in boljše odnose, ni samodejna rešitev za težave, povezane z jezo, zamero ali duševnim zdravjem. Pomembno je, da ga razumemo realno, ne mistificirano.

Kaj pravijo raziskave o odpuščanju?

V zadnjih letih se je psihologija pogosto ukvarjala s tem, ali odpuščanje res vpliva na zdravje. Ena najbolj citiranih je metaanaliza iz leta 2019, ki sta jo izvedla Yu-Rim Lee in Robert D. Enright. Raziskovalca sta analizirala več študij in ugotovila, da tisti, ki poročajo, da odpuščajo, praviloma poročajo tudi o boljšem duševnem in telesnem počutju.

A njihova ugotovitev ne pomeni, da odpuščanje neposredno povzroči boljše zdravje. Gre zgolj za povezavo, ne za dokaz vzročne zveze. Možno je, da ljudje, ki so že v dobrem psihičnem stanju, lažje odpustijo. Prav tako je možno, da so bolj zadovoljni ljudje nasploh manj nagnjeni k dolgotrajnim konfliktom. Odpuščanje torej ni nujno začetek izboljšanja zdravja – lahko je posledica, ne vzrok.

Študija poudarja tudi, da odpuščanje ne deluje enako na vse. Ljudje z globokimi travmami, s težjimi oblikami depresije ali anksioznosti ali z nerešenimi medosebnimi konflikti od odpuščanja ne bodo nujno pridobili toliko kot posamezniki, ki so v stabilnejšem življenjskem obdobju. Terapija, strokovna pomoč in strukturirani psihološki procesi v teh primerih pogosto pomenijo veliko bolj učinkovit pristop.

Manj stresa

Zakaj odpuščanje kljub vsemu ostaja dragoceno?

To, da odpuščanje ni čudežno zdravilo, ne pomeni, da je nepomembno. Lahko prinese občutek notranje osvoboditve, pomaga pri izboljšanju odnosov in zmanjša psihološko breme, ki ga nosimo zaradi preteklih krivic. Je dejanje, ki ga izvajamo predvsem zaradi sebe, ne zaradi druge osebe.

Odpuščanje lahko:

• zmanjša notranje napetosti,
• izboljša občutek samokontrole,
• prispeva k boljši kakovosti odnosov,
• omogoči bolj miren pogled na preteklost.

A odpuščanje ni obvezno. Noben človek ga ne zmore vedno in v vsakem trenutku. Nekatere situacije – na primer zlorabe, dolgotrajno nasilje ali manipulacija – so preveč zapletene, da bi jih preprosto »odpustili«. V takšnih primerih je veliko bolj zdrav pristop postavljanje meja, zaščita lastne psihološke varnosti in strokovna obravnava.

Odpuščajmo – a s pravo mero realnosti

Odpuščanje je lahko dragocena pot do notranjega miru, vendar ni zagotovilo za izboljšanje telesnega zdravja ali popolno rešitev duševnih stisk. Pomaga lahko, a ni čudežno zdravilo. To pomeni, da ga lahko izberemo, kadar smo pripravljeni in kadar čutimo, da nam koristi. Ni pa nekaj, kar bi morali narediti, da bi bili bolj zdravi ali »boljši« ljudje.

Morda je najbolj uravnotežen pristop ta: odpuščajmo, kadar čutimo, da nas dejanje osvobaja. Ne odpuščajmo zato, ker nam kdo reče, da bomo tako ozdraveli. Odpuščanje je pot, ne instant rešitev – in na tej poti ima vsakdo svoj tempo.

Objava Odpuščanje ni čudežno zdravilo: zakaj ga ne smemo razumeti kot univerzalen recept se je pojavila na Vse za moj dan.