Obrazi našega kraja: Tatjana Bolšec: “S svojim delom ne dajem, temveč dobivam”

Tatjana Bolšec je dolgoletna prostovoljka in predsednica Krajevne organizacije Rdečega križa Rogoza. Humanitarnemu delu je predana že od leta 1979, skozi desetletja pa je od blizu spremljala tako razvoj Rogoze kot spreminjanje potreb njenih prebivalcev.

Tatjana, Krajevno organizacijo Rdečega križa Rogoza vodite že več kot desetletje. Kako se je v tem času spremenilo vaše delo in kako se je spreminjala Rogoza?

V Krajevni organizaciji Rdečega križa Rogoza aktivno sodelujem že od leta 1979, ko me je k sodelovanju povabila gospa Koren, takratna predsednica, od katere sem pozneje tudi prevzela vodenje. Osnovno delo in naloge Rdečega križa se v vseh teh letih niso bistveno spremenili. Dodajale so se naloge in novosti, ki so se prilagajale potrebam in delu na terenu.

Zmanjšalo se je število aktivnih prostovoljcev, predvsem mlajših. Rogoza se je iz majhne vaške skupnosti, kjer so se vaščani med seboj poznali, razširila, s tem pa se je spreminjalo tudi prebivalstvo. Kljub povabilom k vključevanju v vaške aktivnosti so ljudje nekako ostajali za zaprtimi vrati.

Dobro sodelovanje krajevnih društev, krajevne skupnosti, vrtca in osnovne šole pa je naletelo na plodna tla. Naši obiski v vrtcu in Osnovni šoli Dušana Flisa Hoče, kjer sodelujemo z mladimi člani Rdečega križa, predvsem pa širitev športnega parka so odprli vrata. Preko otrok se je sodelovanje okrepilo in bolje smo se spoznali med seboj.

Ko govorimo o humanitarnem delu, pogosto najprej pomislimo na materialno pomoč. Katere so tiste oblike pomoči, ki jih ljudje morda ne opazijo, a so zelo pomembne?

S poznavanjem našega humanitarnega dela naletimo na manj ovir. Ljudje se sramujejo revščine, nemoči in osamljenosti. Le z zaupanjem lahko rušimo te pregrade, da si upajo prositi za pomoč. Opaziti je treba najtišje, tiste, ki ne govorijo in ne prosijo za pomoč. Včasih potrebujejo le prijazno besedo in občutek varnosti.

S katerimi stiskami se danes najpogosteje srečujete med starejšimi, socialno ogroženimi in drugimi ranljivimi prebivalci Rogoze?

Pozornost usmerjamo predvsem na najbolj ranljive skupine, starostnike in otroke. Pomagamo z obiski na domu, letovanjem otrok, nabavo učbenikov in oblačil ter plačilom položnic. V Rogozi imamo tudi skladišče oblačil in drugih potrebščin. Pred leti so se ljudje pogosteje posluževali podarjenih stvari.

Organizirate tudi krvodajalske akcije. Kako pomemben je odziv krajanov in kaj bi sporočili tistim, ki o darovanju krvi še razmišljajo?

Krvodajalstvo ima v Rogozi tradicijo. Organiziramo dve akciji letno. Število odvzemov na terenu se z leti zmanjšuje, vendar vsako leto pridobimo še kakšnega novega krvodajalca. Akcije oglašujemo preko Facebooka, SMS-sporočil in plakatov, še vedno pa se poslužujemo tudi osebnih povabil. Darovati kri za sočloveka, darovati delček sebe, da nekdo preživi, je najhumanejše dejanje. Danes daruješ, jutri jo morda potrebuješ sam.

Pomemben del vašega delovanja so tudi preventivne zdravstvene meritve. Zakaj se vam zdi pomembno, da ljudje skrbijo za svoje zdravje tudi preventivno?

Ljudem skušamo približati zavedanje, da lahko veliko storijo sami zase. To počnemo s predavanji, obnavljanjem temeljnih postopkov oživljanja, kulinaričnimi delavnicami in preventivnimi meritvami, kot so meritve krvnega sladkorja, holesterola, maščob v krvi in krvnega tlaka ter EKG. Na meritve povabimo tudi zdravnika, ki lahko na podlagi rezultatov svetuje, kako naprej. Preventivne dejavnosti bomo skušali ljudem še bolj približati in jih dopolnjevati z novostmi.

V veliko pomoč nam je Večgeneracijski center v Rogozi, ki deluje v povezavi z Zdravstvenim domom dr. Adolfa Drolca Maribor in njihovo ponudbo preventivnih dejavnosti. Zahvalila bi se tudi Občini Hoče – Slivnica za podporo in pomoč, saj so z njihovo pomočjo delavnice in druge preventivne dejavnosti za krajane in občane brezplačne.

Veliko govorite o povezovanju ljudi. Kako v Rogozi spodbujate medsebojno pomoč in povezovanje različnih generacij?

Le s povezovanjem ljudi in društev je naše delo lahko uspešno. S Krajevno skupnostjo Rogoza, Društvom upokojencev, Športnim društvom Rogoza in Večgeneracijskim centrom tesno sodelujemo ter pripravljamo skupne akcije. Le tako smo lahko uspešni. Moje življenjsko geslo je, da nihče ne zmore sam.

Se po vaših izkušnjah ljudje danes še vedno radi vključujejo v prostovoljstvo? Je težko najti ljudi, ki so pripravljeni svoj čas nameniti drugim?

Današnje družbene razmere doma in v svetu, hitenje in lov za uspehom se odražajo tudi pri vključevanju ljudi v prostovoljstvo. Vključuje se vse manj mladih, saj težko najdejo čas, ki so ga pripravljeni kot prostovoljci nameniti sočloveku. Le redke krajevne organizacije Rdečega križa imajo “srečo”, da jih vodi nekdo, ki je še aktivno zaposlen.

Vaše delo zahteva veliko časa, energije in tudi čustvene vpletenosti. Kaj je tisto, kar vas po več kot desetih letih še vedno žene naprej?

Delo v Krajevni organizaciji Rdečega križa zahteva veliko časa. Srečujem se z različnimi ljudmi, z različnimi potrebami in pričakovanji. Na žalost vsem ne morem ustreči, a trudim se, da pomagam, kolikor lahko.

Več kot 40 let sem delala z bolnimi ljudmi, tudi s socialno ogroženimi in odvisniki. V vseh teh letih sem se naučila sprejemati različnost brez obsojanja. Preprosto rada imam ljudi in menim, da ima vsak posameznik pravico do ponovne možnosti, da uredi svoje življenje. S svojim delom ne dajem, temveč dobivam.

The post Obrazi našega kraja: Tatjana Bolšec: “S svojim delom ne dajem, temveč dobivam” appeared first on Lokalec.si.