Obnova oken in dvoranske zasteklitve palače OLO v Kranju

V letu 2025 je Ministrstvo za kulturo objavilo javni razpis za izbor kulturnih projektov na področju nepremične kulturne dediščine za tekoče in naslednje leto, na katerega se je Mestna občina Kranj kot lastnica palače nekdanjega OLO ponovno prijavila. Razpis za izbiro izvajalca je bil objavljen avgusta 2025, odločitev o izboru je bila sprejeta septembra 2025, prijava gradbišča je sledila v začetku oktobra, dela so pa bila izvršena dva tedna pred samim pogodbenim rokom. Ocenjena vrednost del je znašala 475.408,50 EUR brez DDV, končna vrednost pa približno 577.000 EUR. Od slednjega je ministrstvo za kulturo prispevalo dobrih 175.000 EUR.

Na predhodnem razpisu Ministrstva za kulturo s projektom iz leta 2019 investitorka Mestna občina Kranj ni bila uspešna; tedaj predlagana rešitev je temeljila na popolni zamenjavi obstoječih lesenih oken in dvoranske zasteklitve z novimi, troslojno zastekljenimi lesenimi elementi, čemur Ministrstvo ni pritrdilo. Zavrnitev je bila pomembna prelomnica, saj je spodbudila razmislek o drugačnem, z vidika varstva dediščine bistveno primernejšem pristopu. Posebej pereče je bilo stanje velikih dvoranskih zasteklitev na jugozahodni strani stavbe, kjer je bilo zaradi dotrajanosti tesnjenja, pregrevanja prostorov in otežene uporabe dvoran ukrepanje nujno. Na pobudo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in v povezavi s prenovo trga pred palačo je bila avgusta 2023 oblikovana strokovna komisija, ki je Zavodu pomagala s svetovanjem pri pripravi tako tehnične kakor konservatorsko sprejemljive rešitve. Njeno temeljno izhodišče je bilo jasno: ohraniti je treba materialno substanco, predvsem obstoječe lesene okvirje, in poseg omejiti na tiste ukrepe, ki omogočajo nadaljnje delovanje oken brez bistvene spremembe njihovega videza, konstrukcijske logike in detajla.

Od nadomestitve k sanaciji

Razlika med predhodnim in novim projektom je bila v razumevanju, da okna in zasteklitve niso le tehnični element stavbe, temveč sestavni del njene arhitekturne identitete. Prejšnji predlog je izhajal predvsem iz zahtev sodobne gradbene fizike in zahtev tehničnih pravilnikov, katere lahko zagotovimo pri novogradnjah, pri varovanih objektih to običajni ni mogoče. Novi pristop je kot izhodišče postavil ohranitev izvornih lesenih okvirjev in minimalni, a učinkovit tehnični poseg. Pri obstoječih dvoranskih zasteklitvah je bilo ugotovljeno, da so tesnila med stekli, izdelana iz starejše tesnilne mase kot bitumensko oziroma katransko impregnirano tesnilo iz gume, po več kot skoraj sedemdesetih letih skoraj povsem razpadla zaradi materialne dotrajanosti in dolgotrajne izpostavljenosti sončnemu obsevanju z jugozahoda. Na stiku z nosilno konstrukcijo tesnjenja ponekod sploh ni bilo. Posledica so bile netesnosti, povečana temperaturna obremenitev prostorov in postopno ogrožanje samih lesenih okvirjev. Brez pravočasnega posega bi se proces propadanja nadaljeval do te mere, da bi v nekaj letih ne bila več mogoča obnova, temveč zgolj izdelava replik. Zato je Zavod sprejel konservatorsko izhodišče, da je treba ukrepati v fazi, ko je še mogoče ohraniti izvorni leseni okvir. Dovoljena je bila omejena poglobitev v obstoječi leseni okvir, in sicer v globini okoli 1 cm, da bi bilo mogoče vstaviti dvojno izolacijsko steklo, ne da bi se pri tem izgubili bistveni detajli ali konstrukcijska logika okna. Sočasno so bila predvidena lokalna popravila mest popolnoma dotrajanega lesa. Takšna rešitev je omogočila nadaljnjo uporabo izvornega stavbnega pohištva in preprečila njegovo dokončno materialno izgubo.

Vrednotenje varovanih sestavin in konservatorska presoja

Z vidika varstva dediščine je Zavod predhodno izvedel tudi vrednotenje varovanih sestavin, ki je pokazalo, da predvideni posegi v pritličju, na hodnikih in v pisarnah niso sporni, saj gre pretežno za konservatorsko-restavratorske ukrepe. Za okna in zasteklitve teh prostorov je bila predvidena ohranitev izvornega okovja, kljuk in drugih sestavnih delov, posegi pa so bili omejeni predvsem na sanacijo lesa, zaščito površin in zamenjavo tesnil.

Najzahtevnejše vprašanje so predstavljale velike dvoranske steklene stene. Strokovna komisija je obravnavala možnost vstavitve termopanskega stekla, pri čemer so bila mnenja deljena. Prav zato je Zavod sprejel dokončno stališče, da je dopustna le takšna rešitev, ki ohranja izvorne okvirje, njihove značilne prereze, način odpiranja, pritrditve letvic z enakimi vijaki v medenini, mehanizem metuljčkov ter snemljivost notranjega okvirja zaradi čiščenja. Zunanje enojno steklo, pritrjeno na tombak profil, pa se je ohranilo kot izvorno. Poseg je moral biti čim bolj reverzibilen: izvorna notranja stekla so se po odstranitvi shranila na objektu, samo termopansko steklo pa je mogoče v prihodnje odstraniti in po potrebi nadomestiti z enojnim steklom v isti ravnini. Temeljno konservatorsko izhodišče je bilo ohraniti čim več originalne materialne substance in obenem ne spremeniti arhitekturnega izraza stavbe oziroma ohraniti vse značilne detajle tako v videzu kakor v izvorni funkciji. Ocenjeno je bilo, da se s predlagano rešitvijo ohrani približno 92 % obstoječe lesene konstrukcije, medtem ko poseg seže le v manjši del prereza okvirja.

Pred dokončno potrditvijo posega sta strokovna komisija in Zavod lastnici naložila izdelavo statične presoje celotnega objekta in posebej predvidene zasteklitve. Stavba je bila namreč projektirana v času pred uveljavitvijo standardov JUS in seveda pred sodobnimi evropskimi standardi, obenem pa je nastajala v obdobju racionalizacije gradnje in pomanjkanja materiala. Zato je bilo nujno preveriti, ali obstoječa konstrukcija prenese dodatno težo nove dvojne zasteklitve. Presojo mehanske odpornosti in stabilnosti je septembra 2023 izdelalo podjetje Elea iC d.o.o. Ugotovljeno je bilo, da obstoječa konstrukcija prenese projektne obtežbe vetra, potresa in dodatno obremenitev z novim steklom debeline 6 mm in da se vertikalna obtežba prenovljenega lesenega okvira pravilno prenaša na jekleno konstrukcijo. Statična analiza je bila zaradi razmeroma vitke jeklene mreže posebej natančna. Obtežba novega okvirja z dvojno zasteklitvijo se prenaša predvsem na horizontalne elemente jeklene konstrukcije v vogalih posameznega polja. To se je doselo s podlaganjem z jeklenimi ploščicami debeline 5 mm ter z minimalnim brušenjem spodnjega lesenega elementa, ki zagotavlja toliko prostora med spodnjim lesenim profilom in horizontalnim jeklenim profilom pod oknom. Po navodilu statika so se na opisan način morale v delavnici ojačati vogalne vezi na spodnjem delu okenskih okvirjev, in sicer s ploščico, ki ni vidna in ne vpliva na videz stavbnega pohištva. Statična presoja je bila torej osnova za preveritev dopustnosti posega v samem konservatorskem procesu, obenem je pa podala nove podatke o objektu.

Dvoranske zasteklitve kot vrhunec Ravnikarjevega modernističnega koncepta

Ravnikar je v palači OLO v Kranju zasnoval tri velike steklene stene, obrnjene na jugozahod. Te zasteklitve sodijo med najbolj ambiciozne elemente stavbe in so bistveni del njenega reprezentativnega značaja upravne stavbe nove povojne oblasti. V času gradnje je veljalo, da je bila osrednja dvoranska zasteklitev celo največja v Jugoslaviji. Zidarska odprtina osrednje dvorane meri približno 10 × 6 m, manjši stranski dvorani pa 6 × 6 m. Tako velik razpon je Ravnikar dosegel z uporabo armiranobetonske konstrukcije in nanje privijačene vitke jeklene mreže, v katero so bili iz notranje strani vstavljeni leseni okvirji. Pokončni jekleni profili so postavljeni v rastru približno 1,47 m, vodoravni pa potekajo ob tleh, ob stropu in na polovici višine, v razdalji približno 2,95 m. Med obnovo je bilo na ene od njih moč najti tudi oznako jekla »ST 27 11 88036 ŽJ«, ki označuje železarno Jesenice. V vsako polje jeklenega okvirja je vstavljen lesen okvir dimenzij približno 2,94 × 1,46 m, prvotno z dvema enojnima stekloma: zunanjim 4-mm steklom in notranjim 3-mm steklom. Takšna zasnova ima vse ključne značilnosti vezanega okna: dve ravni stekla, tesno naleganje, tanek profil in konstrukcijsko natančno ujemanje med lesenim in jeklenim delom.

Zunanje steklo nosi tanek U-profil, privarjen na jekleni okvir, stik med steklenimi polji pa je z zunanje strani prekrit s profiliranim pokrivnim elementom iz tombaka približno trapezoidne oblike. Znotraj jeklenega okvira je vstavljena samostojna lesena zasteklitev, ki se prilega konstrukciji z izjemno natančnostjo, med dvema okvirjema so po vertikali tri medeninasta zapirala ali »metuljčki«, ki drži lesene okvirje v legi. Zasteklitev s takim oblikovanjem ima skoraj filigransko skladnost med jeklom, lesom in steklom ter je zaradi oblikovanja eden od najpomembnejših in s tem varovanih značilnosti celotne arhitekturne zasnove.

Vezana okna 20. stoletja kot spregledana dediščina modernizma

Obnova palače OLO odpira širše vprašanje vrednotenja vezanih oken 20. stoletja. Ta tip oken danes pogosto ni prepoznan kot kakovosten in inovativen element varovanih enot dediščine, zato je prepogosto zamenjan hitreje kot številna historična okna 19. stoletja. V praksi se je v zadnjih desetletjih že uveljavilo zavedanje, da je mogoče historična škatlasta okna ustrezno obnoviti in prilagoditi sodobnim zahtevam, medtem ko so vezana okna modernizma pogosto neupravičeno obravnavana kot tehnično zastarela in arhitekturno nepomembna.

V resnici gre za pomembno razvojno stopnjo med historičnim škatlastim oknom in sodobnim oknom z izolacijskim steklom. Vezano okno je konstrukcija, pri kateri notranje in zunanje krilo tesno ter neposredno nalegata drugo na drugo in sta povezana s posebej razvitim okovjem. Njegova prednost je bila večja svetlobna prepustnost, manjša poraba materiala in uporabniku prijaznejše odpiranje. V modernistični arhitekturi je omogočilo velike, enotne steklene površine brez drobne delitve na polja, kar je bistveno prispevalo k novi prostorski in likovni govorici.

Prve oblike takšnih oken zasledimo že v mizarskih priročnikih iz sedemdesetih let 19. stoletja, po prelomu stoletja pa se razvijejo v standardizirano obliko, ki po drugi svetovni vojni prevlada na trgu za približno tri desetletja. Do uveljavitve industrijsko dostopnega izolacijskega stekla v sedemdesetih letih 20. stoletja je bilo vezano okno energijsko učinkovita, ekonomična in oblikovno prepričljiva rešitev. Do tržne uveljavitve okna z izolacijskim steklom v sedemdesetih letih 20. stoletja je bilo vezano okno energijsko učinkovito, uporabniku prijazno in cenovno ugodno okno. Vezano okno je bilo zadnji resni tekmec oknu z izolacijskim steklom, zadnji vzgib pred tem, ko je okno z izolacijsko zasteklitvijo postalo množični, potrošni in odslužljivi gradbeni element. Vezano okno je edina okenska konstrukcija, pri kateri obe krili tesno in neposredno nalegata drugo na drugo ter sta povezani z okovjem, razvitim posebej za ta namen. Po svojem konstrukcijskem načelu gre za podvojeno enojno okno kot nekakšno »skupaj potisnjeno« škatlasto okno. Vezana okna so se torej pojavila kot izboljšani naslednik škatlastih oken, ki bi omogočala večji prehod svetlobe, manjšo porabo materiala in bolj prijazno uporabo. Sodobna izolacijska okna pa ne ohranijo detajlov vezanih oken, iz razmeroma tankih profilov, niti značilnega pol-industrijskega stekla z rahlo vzvalovljeno površino in s skoraj prosojno belim odtenkom stekla. Z namestitvijo sodobnih termopanskih oken se tako spremni tudi zunanja podoba arhitekture in dobi izgled »ponarejenosti«, neskladnosti s konceptom, saj sodobna okna imajo v večini primerov stekla z zelenkastim odtenkom, ki se potencira s številom nameščenih stekel ter mnogo širših profilov, sočasno pa je sama zasteklitvena površina mnogo manjša. To ne pomeni samo drastičnega posega v zunanjo podobo arhitekture, temveč tudi posledično manj svetlobe v samih notranjih prostorih. Pri Ravnikarjevi arhitekturi ta tip okna ni le tehnično najnaprednejša izbira tistega časa, temveč integralni del modernističnega izraza: tanek lesen profil, velika steklena ploskev in natančno izveden detajl ustvarjajo vtis lahkotnosti, racionalnosti in materialne plemenitosti.

Posebno pozornost se je namenilo tudi izbiri ustreznega stekla, ne le po debelini, temveč po njegovi barvi in s tem ohranitvi likovne podobe fasad. Sodobna stekla po float postopku imajo popolnoma gladko površino in tudi zelenkast odtenek. Obstoječe steklo na palači je pa popolnoma prosojno, rahlo vzvalovljeno in mestoma s točkovnimi odebelitvami, kot strojno vlečeno ravno steklo. Pri izdelavi takega stekla se je stekleni trak vlekel navzgor iz taline, zato je bil rezultat sicer zelo prozoren, vendar so se pojavljale rahle valovitosti, drobne optične deformacije in manj popolna ravnost površine. Zato so odsevi okolice v steklih kot značilno vzvalovljene zrcalne podobe. Za termopansko zasteklitev je bilo izbrano steklo OptiWhite, ki ima nizko vsebnost železa in je skoraj brezbarvno z visoko prepustnostjo svetlobe.