Intervju v Družini z zakoncema Bizant: Dala sva jim zgled, da je srečen zakon mogoč

Ko sem prebral intervju z zakoncema Mirkom in Andrejo Bizant v tedniku Družina, sem si rekel: “Tole pa je zgled za nas zakonce v zrelih letih!”. Zakonca, ki sta starša sedmim otrokom, izjemno lepo opišeta pot rasti zakoncev od začetka skupne poti do zrelih let. Modra človeka, dozorela v zakonu, rodovitna.

Tole so glavne teme:

• gradnja odnosa v v skupnosti (npr. zakonska skupina) v vseh življenjskih obdobjih,
• pomen urejanja odnosov s svojimi starši,
• redni pogovori med zakoncema,
• vlogi moža in vlogi žene v odnosu,
• način odhajanju otrok od doma in o praznem gnezdu,
• duhovna in materialna dediščina (bravo za super zgled duhovne dediščine!),
• postavljanje meja,
• lepota življenja na stara leta.

Intervju je bil najprej objavljen v tedniku Družina (22. marec 2026, letnik 75, št. 12) in ga z dovoljenjem po-objavljam. Povezavo bom poslal tudi dosedanjim udeležencem seminarja Najin zakon v zrelih letih, ki ga – skupaj z zakoncema Slavkom in Sašo Štern – vodiva z Marinko.

Hvala Družina. Naroči jo.

Andreja in Mirko Bizant z Malenškove kmetije v preški župniji, starša sedmih otrok, o zorenju v medsebojnih odnosih, odpuščanju in življenju iz zakramenta svetega zakona

Kako se spominjata začetkov vajine skupne poti?

Andreja: Spoznala sva se, ko je bil Miro v sedmem razredu, jaz pa v četrtem. Za šmarnice sem ga zagledala pri oltarju, ko je ministriral. S sošolko, ki je bila tudi ministrantka, sva se pogovarjali in si zaupali. Sporočilo je prišlo do Mirka, ki se je odzval. Ko sva se kasneje pripravljala na poroko, sva imela blagoslov, da sva prišla do predzakonske skupine p. Vitala Vidra, kar je bilo za naju koristno. Potem sva nadaljevala v zakonski skupini Najina pot, ki nama je vsa obdobja zelo pomagala. Začetki pa so bili kar težki. Ni bilo toliko vprašanje dela, ker so me starši naučili delati in mi privzgojili delovne navade, težji so bili odnosi.

Kaj vam je pomagalo rasti v odnosih?

Mirko: V zakonski skupini sva se ob p. Vidru učila pogovarjati, kar naju je v življenju zmeraj reševalo. Na začetku sva skušala upoštevati tradicijo, kaj pa tudi po svoje peljati, pa so bili najini pogledi preveč iluzorni. Bilo je težko. Veliko dela sva imela z najinim odnosom, saj sva prihajala iz zelo različnih družin, z različnimi navadami in z zelo različno prtljago, ki sva jo prinesla s seboj. Majhni otroci so zahtevali svoj čas. Bila sva utrujena od neprespanih noči, od dela, od skrbi, kako bi kmetijo zapeljala, ob tem pa je bilo treba še usklajevati in urejati odnose z mojimi starši, saj smo živeli skupaj. Kasneje sva si uredila svojo kuhinjo in se skušala čim bolj ločiti od mojih staršev, na kmetiji pa ostaja isto dvorišče, ista delovna mesta. Urejanje odnosov nama je vzelo kar veliko moči in časa. Ni bilo lahko.

Vama je kdo pomagal pogledati na težke odnose z drugega zornega kota?

Andreja: Za naju je bila dobra kombinacija skupina Najina pot, ki nama je na podlagi evangelija, Božje besede dala zavedanje, da je sveti zakon zakrament, in terapevtska skupina dr. Perka, s katero sva se seznanila ob Uršinem študiju socialnega dela, osredotoča pa se bolj na notranje doživljanje in čutenje: Kaj se z mano/nama dogaja? Zakaj tako reagiram? Zakaj sem taka?

Mirko: Kaj jaz lahko naredim, da je Andreji bolje, lepše?

Andreja: Otroci so zaznali, da se spreminjava. Laže sem razumela, kaj se z otrokom dogaja, kako dojema najin odnos ali kaj se ob moji reakciji v njem dogaja, se z njim pogovarjala. Bog nam je v naši naravi, »tudi če je krhka in ranljiva, dal možnost, da v njej prepoznamo Boga in sebe kot njegovega otroka, kar izrazi tudi grška beseda therapeuo, s katero evangeliji opisujejo Jezusovo dejanje drugih ljudi, ki so tam in imajo za seboj zares težke zgodbe, tudi sebe laže razumem.

Ne moremo biti ograjeni samo v svoj vrtiček.

Kaj sta si kot mama in oče prizadevala z vzgojo predati otrokom?

Andreja: Pri prvih sem mislila, da jih moram vzgajati po enem vzorcu (ob določeni uri spati, jesti …), šele pri četrtem sem ozavestila, da je vsak posebej individiuum. Vidim, da je bila moja vloga zelo izpostavljena v prvih letih življenja otrok, hkrati pa je bilo zelo pomembno, da mi je Miro stal ob strani, me podpiral, bodril in tolažil, pri odraščanju otrok pa se je ta vloga zamenjala. Imela sem svoje vzorce, kako je kaj treba. Hvala Bogu, da sva prišla k Perkovi skupini in sem ozavestila, da se moram umakniti.

Mirko: Najprej je pomembno, da sva midva zadovoljna in se imava rada. Ko sva notranje vesela, tudi na zunaj pokaževa, da se ujemava. Je pa oče tisti, ki ‘po mizi udari’ in reče: »Tako in tako bo!« Prej pa se z ženo dogovoriva, da vem, ali imam njeno podporo. Oče je tisti, ki ga otroci nosijo na piedestalu. Otroci mi postavijo tudi ogledalo, v katerem se vidim. Sem se pripravljen videti tako, kot me oni vidijo? Ali pa samo bežno zamahnem z roko rekoč: »Saj to ni nič.« S tem nisem nič več kot žena pa tudi nič več kot otrok. Otroci niso moji prijatelji. Postavljen sem, da sem so prihajali, je bilo zame velika sprememba, najin odnos pa je zorel in se kalil. jim za zgled. Lahko tudi 20 ali 30 let starega otroka objamem, pa ne zato, ker je moj ljubljenček, ampak da mu pokažem, da je moj sin/hči. Iz mene izhajaš, rad te imam, zmeraj ti bom na razpolago s svojimi močmi ali nemočmi.

Andreja: S tem, kar živiva, jim je predočeno, da ni vse samoumevno oz. da ni vse samo f letno. To je življenje in vsak dan rasteš. Tudi zgled nekaj naredi. Če je zakrament svetega zakona na prvem mestu, potem tudi druge stvari vlečejo. Mislim, da jim iskrenost in poštenost veliko pomenita.

Mirko: Dala sva jim zgled, da je srečen zakon mogoč, da je to dobra pot in da je Božja zamisel zakona tisočletja preživela in je tudi danes aktualna. Otroci morajo imeti delovne navade. Karkoli že pride v življenju, kdor ima delovne navade, ta se bo rešil. Evangelij pa naj bo vodilo življenja. V njem ni nič preveč ali premalo, evangelij je naša stvarnost. Veliko poudarjava tudi pripadnost narodu. Ni samo po sebi umevno, imamo svojo zemljo, svoj narod, svoj jezik.

Cenijo, da se trudiva za nekaj boljšega ali za nekaj več, napake delati pa je človeško.

Zorela sta v odnosu med vama pa tudi do otrok. Kako sta jih pospremila v življenje?

Andreja: Sama nisem rasla v tako številni družini in je nisem tako dojemala kot Miro, ki je odraščal na tej kmetiji, kjer je bilo tudi sedem otrok. Obdobje, ko so prihajali, je bilo zame velika sprememba, najin odnos pa je zorel in se kalil.

Mirko: Odhajanje se začne z rojstvom, sploh pa z odhodom v šolo in z odločitvijo za naprej. Otroci niso za naju, ampak da bi si ustvarili svoje življenje, midva pa jim pri tem pomagava. Najprej fizično, potem z vzgojo in z zgledom. Podpirala sva jih v tem, da so šli živet na svoje, izkusili življenje in si poskušali rezati svoj kruh ali da so doumeli, kako ta kruh tudi na mizo prihaja.

Andreja: Iz Mirovih korenin izhaja njegovo čutenje. Veliko mu pomenita dom in blagoslov ob odhajanju. Ni mi bilo težko ne pri Jerneji, ki se je prva poročila, ne pri vseh drugih. Zdelo se mi je, da je to naravna življenjska pot in je tako prav. Najtežji mi je bil odhod najmlajše hčere Doroteje, ki se je odločila za Bogu posvečeno življenje in šla od doma, še preden se je Jakob poročil. Takrat sem ozavestila: »Zdaj sva pa sama.« Mirko: Odhode otrok sem zmeraj doživljal v veselju. Zame je uspeh, da so otroci odšli v življenje tudi formalno. Veselim se njihove poti.

»Odhod otrok je prostor ne samo za slovo, ampak tudi za odpuščanje,« ste mi rekli ob poroki sina. Nam lahko o tem poveste kaj več?

Mirko: Ob napovedi poroke sva z vsakim najprej sedla za mizo in poskušala v daljšem pogovoru povedati tako največja veselja kot tudi žalosti, ki sva jih doživljala ob njej/njem. Dala pa sva jim tudi priložnost, da je lahko vsak od otrok tudi nama to povedal. Še pred poroko smo sedli skupaj cela družina, njihovi bodoči možje ali žene, zraven so bili povabljeni tudi zeti in snahe in so si to povedali. Vsak od otrok jima je tudi povedal, kaj jima želi. Imamo blagoslov, da so bili ti večeri nadvse lepi. Kot oče sem vsakemu tudi povedal, kaj sem prepoznal, da sem narobe naredil, kaj bi rad drugače naredil in sem se jim prvi opravičil.

Kaj jaz lahko naredim, da je Andreji bolje, lepše?

Andreja: Vsak otrok ima svojo zgodbo, svojo pot in težji dogodki ali zamere, kot so bili, lepše je bilo, ko smo si odpustili. Opogumljeni so korajžno stopili novemu življenju naproti. Nekateri od otrok so po takem pogovoru napisali tudi pismo, med seboj, nama ali midva otrokom.

Kje sta dobila povod za tako osvobajajoč način slovesa od doma?

Andreja: Midva sva morala tudi kaj presekati, da sva lahko na novo začela, in iz tega se je to porodilo. Miro je res pravi narodnjak in ima čut za to.

Mirko: Komu bom pa najprej odpustil? Svoji ženi ali otroku? Gre za to, da smo bili med seboj tako odkriti, da smo si lahko jasno povedali: »To je črno. To belo.« Takrat sem tako čutil ali znal tako narediti. Potem so laže razumeli, zakaj sem naredil kaj, kar jim ni bilo prav. Spoštujejo me tudi, če nekaj ni bilo dobro, in vedo, da so tudi od mene spoštovani. Težki dogodki še vedno ostajajo v spominu. To so spomini, ki so rodovitni, ko iz tega zraste nekaj novega, lepšega.

Andreja: Večkrat so nama rekli, da nama oprostijo najine napake, ker jim trud za dobro veliko več pomeni kot sama napaka. Cenijo, da se trudiva za nekaj boljšega ali za nekaj več, napake delati pa je človeško.

Dala sva jim zgled, da je srečen zakon mogoč, da je to dobra pot.

Nekaj posebnega je tudi dota, ki jo pripravita otrokom.

Mirko: Dava jim duhovno-materialno doto. Vsak dobi od naju ročno narejeno kmečko skrinjo. Na njej so trije ornamenti, ki sva jih za vsakega posebej izbrala. Vsaka je narejena iz ene vrste lesa, ki je bil na tej kmetiji posekan. Napiševa tudi, kaj ta les predstavlja. Vsak pa v skrinji dobi Sveto pismo, rožni venec, razpelo, zastavo in knjigo Staneta Grande Kratka zgodovina Slovencev. In tudi sliko prastaršev, starih staršev in najino. Andreja je vsakemu dodala še kaj osebnega, sam pa sem izdelal razpelo in vzel kos lesa iz dediščine prednikov, ker menim, da se je treba spominjati naših prednikov, kakršnikoli so že bili, so korenine zelo pomembne.

Učita nas umetnosti, kako živeti edinost v različnosti, ko pustita otroku, da je to, kar je, a hkrati postaviti meje, da lahko živite skupaj.

Mirko: Na začetku, ko začenjata zakonca svojo pot, se le-ta mora okrepiti, da lahko potem sobivata tako med seboj kot z okolico. Drugače je za otroke, ki so odšli od doma, kot za tistega, ki je ostal doma. Imamo skupno dvorišče, skupno delo in je več priložnosti, da se pokažejo različnosti. Najina pot je zdaj v umikanju in da skušava, če sva naprošena, podpirati njihove načrte.

Andreja: Velika skušnjava je, da bi rada pomagala in jim stregla, moram pa tudi vedeti, da je več vredno tisto, kar bodo prosili in dobili, kot da se vtikam v njihovo življenje s tem, da jim želim pomagati.

Otroci mi postavijo tudi ogledalo, v katerem se vidim. Sem se pripravljen videti tako, kot me oni vidijo?

Mirko: Dobro je, da dam vodo v usta in malo pogrgram, da ne bi prehitro komentiral kakšnih odločitev, in raje počakam, da kdo vpraša, kako bi kaj naredil.

Velik problem na kmetih je tudi vprašanje dediščine. Kako je pri vas?

Mirko: Smo že v teku reševanja. Ko sva prepoznala, pa tudi eden od otrok naju je spodbudil, da je čas, da sedemo za mizo in se pogovorimo, sva jim napisala pismo in jim obrazložila, da je prišel čas, da se pogovorimo o predaji kmetije, kako razmišljava in o čem naj pri sebi razmislijo. Ne gre samo za materialno plat predaje, prav je, da se pogovorimo, če je ostalo še kaj nerazrešenega. Sedli smo za skupno mizo in vsak je povedal, če je še kaj nerazrešenega v družini, potem pa smo se pogovorili o prihodnosti na kmetiji. Vidiva, da so vsi za to, kar sva predlagala.

Z veliko predanostjo skrbita za kmetijo, dejavna pa sta tudi v župniji.

Mirko: Ne moremo biti ograjeni samo v svoj vrtiček, dolžni smo nekaj narediti tudi za širšo skupnost župnije, skupni prostor župljanov. Kot ključar pri Sveti Marjeti se zavedam, da so nam predniki to cerkev zgradili v težkih časih. Cerkev ob 500-letnici prenavljamo tudi zato, da Cerkev živi in ta kraj povezuje. Ko se pred cerkvijo ozreš naokrog, pogled seže do Triglava. To je res pristno slovensko: cerkev, Bog, pridne delovne roke, hribi …

Težki dogodki še vedno ostajajo v spominu. To so spomini, ki so rodovitni, ko iz tega zraste nekaj novega, lepšega.

In ko pogledata naprej …

Mirko: Rada bi si ustvarila svoj kotiček, kjer bi skupaj preživela leta, ki so nama še dana. V največje veselje nama je 14 vnukov (dva sta še na poti) in vesela sva, ko nama jih kdaj zaupajo v varstvo. Če bova naprošena, bi rada pomagala, kolikor nama bo zdravje dopuščalo. Rad pa bi tudi kaj napisal tako za naju, kar sva lepega doživela. Želim si, da bi še naprej uživala srečo, ki jo lahko podariva drug drugemu. Vsako leto je nekaj posebnega, ampak tako lepo, kot je zdaj, še nikoli ni bilo.

Intervju je pripravila JANA PODJAVORŠEK (jana.podjavorsek@druzina.si). Čestitke.

Foto: Tatjana Splichal

The post Intervju v Družini z zakoncema Bizant: Dala sva jim zgled, da je srečen zakon mogoč appeared first on PREPROSTOST - Aleš Čerin.