O vicah

Pred kratkim me je presenetilo, da je duhovnik v homiliji o vicah govoril kot o kraju velikega trpljenja, kjer bomo morali »še oddelati svoj del«. To me je spodbudilo k razmišljanju, kako se je oznanjevanje v preteklosti razlikovalo od današnjega. Nekoč so močno poudarjali strah pred peklom in trpljenje v vicah ter vabili k molitvi za duše v vicah. Danes pa se zdi, da gremo v drugo skrajnost: ob smrti starejših ali bolnih pogosto slišimo »rešen je«, tudi s prižnic redko slišimo o molitvi in darovanju za rajne. Zdi se, da misel na vice in pekel odrivamo ter se tolažimo, da nas po smrti čaka takojšnja večna sreča. Seveda je prav, da imamo krščansko upanje, a ko vidim, kako upadajo darovi za svete maše, se sprašujem, ali ne bi morali v Cerkvi več govoriti o pomenu molitve za rajne. Če sem prepričana, da so moji pokojni že v nebesih, potem jim moja molitev ni več potrebna. Se vam zdi, da je takšno mišljenje danes med verniki preveč razširjeno? Jožica