O čem naj bi molčali?

O čem naj bi molčali?

Ko sem izdala roman Mehko kot britev, sem vedela, da bodo nekateri bralci ob določenih delih zastrigli z ušesi. Ne zaradi ''napetega branja'', ki so ga do zdaj vsi – brez izjeme - pohvalili, temveč zaradi nekaterih resnic, ki bi- po mnenju peščice- morala za vedno obtičati pod preprogo.

Namreč: med vrsticami sem se dotaknila tudi ene tistih tem, ki še danes sprožijo nelagodje: prostitucije, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja služila politični eliti nekdanje Jugoslavije.

Reakcije niso izostale. Ena od bralk je zapisala:«Že dolgo nisem imela v rokah tako napetega branja!!! Obe s hčerko sva jo predihali na mah! Me pa vseeno zanima, zakaj si v knjigi trdila, da je v času Jugoslavije obstajala elita? Prvič slišim zato. Takratni politiki so bili ugledni ljudje. Komunisti in NOB borci so nas popeljali v svobodo. Takih se ne dotika, pusti se jih pri miru.«

Oprostite, ampak prav take se mora razgaliti! Če mene vprašate zato, ker so bili dvolični: eno so počeli sami, drugo so zahtevali od državljanov!

Na srečo še zmeraj živijo ljudje, ki še pomnijo Bar v Nebotičniku, igralnice na obali, posebne hotelske sobe…

Če kdo misli, da se da spoštovanje kar ''podedovati'' s funkcijo, položajem, partijsko knjižico ali generalsko zvezdo, je v zmoti.

Spoštovanje se v nobenem primeru ne zahteva – zasluži se ga!

In vsak, ki uporablja oblast, da bi zlorabljal ljudi, predvsem pa ženske, tega spoštovanja ni vreden, pa če je bil v prvih vrstah, ko so se trosile floskule o enakosti in bratstvu.

Z romanom Mehko kot britev osebno NIKOGAR ne obtožujem. Iz zgodb, ki sem jih v minulih letih slišala, sem spletla roman, ki je- tako pravite- vreden, da se ga vzame v roke in prebere.

 ***

Že po logiki bi bilo skrajno nenavadno, da bi se tisti, ki so imeli v socializmu nesluteno moč in oblast, izogibali spolnim uslugam žensk. Te so po potrebi  »delale« tudi na kongresih, sprejemih, zasebnih vilah, hotelskih apartmajih. Večinoma pod nadzorom organov, ki so bolj skrbeli za diskretnost kot za njihovo varnost.

Ne rečem, da je bila prostitucija za elito organizirana tako kot v mafijskih filmih, vem pa, da so tisti, ki so ženske izkoriščali, in oni, ki so le-to prikrivali, v javnosti negovali podobo o moralno brezhibnih in brezmadežnih veljakih, ki so si vzeli vse, za kar so mislili, da jim pripada.

Če se je tudi v resnici tako dogajalo, kot pišem v romanu Mehko kot britev, zakaj bi se morali sprenevedati molčati? Samo zato, da ne bi omajali mita, ki ga okoli tega obdobja skrbno čuvajo še danes?

Z miti se ščitijo tudi storilci, pa je prav tako?

Morda je najhuje to, da se ob teh ''mojih'' temah pogosto oglasijo prav tisti, ki niso pripravljeni poslušati.

Ki že vnaprej vedo, kaj je prav, kaj je narobe, kaj se sme in kaj ne.

Zato bom še naprej pisala. Ker sem dolžna ženskam, ki so mi zaupale. Ker sem dolžna bralkam in bralcem, ki še znajo ločiti med spoštovanjem in strahospoštovanjem. In predvsem – ker smo vsi skupaj dolžni govoriti tudi o temah, za katere se je vedelo, da obstajajo, a se jih ni smelo omenjati.