Ansambel za zgodnjo glasbo AUDITE/POSLUŠAJMO z zvočnimi freskami iz srednjeveške Španije

5.-zadnji koncert 34. edicije kamniške Musica aeterna/Večne glasbe (2025)

Piše: Franc Križnar

Audite, vabilo

Izvajalci

Program

Ansambel za zgodnjo glasbo AUDITE/POSLUŠAJMO je z zvočnimi freskami iz srednjeveške Španijenastopil na 5.-zadnjem koncertu 34. edicije kamniške Musica aeterna/Večne glasbe (2025). Četverica pevcev in poliinštrumentalistov je nastopila na res kar na dvojnem visokem nivoju: najprej na nadmorski višini 826 m potem pa še glasbeno izvedbeno in v soglasju z arhitekturo ter umetnostno zgodovino, pričujočimi freskami. Sv. Primož nad Kamnikom je romarsko središče, spomeniška celota in arheološka lokacija. Romarsko središče, ki leži na Planini visoko nad naseljem Črna pri Kamniku, sestavljajo: poznogotska cerkev sv. Primoža in Felicijana, poznogotska cerkev sv. Petra s prostostoječim zvonikom in renesančna osemkotna Marijina kapela.

Vsi štirje umetniki so nastopili s sporedom zvočnih fresk iz srednjeveške Španije. V njihovih izvedbah smo slišali Cantigas de Santa Maria/Marijine pesmi oz. pesmi o njenih čudežih. Vsa četverica: Federica Lo Pinto (glas in inštrumenti-tolkala), Tilen Udovič (glas, fidel, rebek, mandora idr.), Janez Jocif (glas, strunska lajna, portativ, piščali, oprekelj, dude, zvonci, džiridu idr., sicer pa tudi umetniški in idejni vodja ansambla) in gost-odlični srbski lutnjist Darko Karajić (srednjeveška lutnja, oud idr.) pa je vmes tudi pokomentirala svoj spored. To je bilo več kot potrebno, saj je bil njihov vokalno inštrumentalni repertoar v izvirni srednjeveški kastiljščini. Pevkine interpretacije in njeni poliinštrumentalni prispevki so ves čas blesteli v cerkvenem prezbiteriju. Udovičev glas in njegove (godalne) inštrumentalne sposobnosti so vse to še dopolnjevali. Jocifova spretna in skoraj nevidna voditeljska roka je kronala omenjeni (slovenski) vokalno inštrumentalni tercet. Srbski gost na lutnjah D. Karajić pa je več kot zaokrožil tale nenavadni in na videz kar »ad hoc« sestavljeni kvartet. Pa temu ni bilo tako. Saj so se vsi štirje z vsakokratnimi in natančnimi začetki, konci, cezurami in marsikatero dinamično ter agogično razliko izkazali kot skrajno homogen in uigran ansambel. Marsikatera sprotna improvizacija pa je še dodatno dala vedeti, da je šlo vseskozi in v njihovem dobro urico in pol trajajočem predstavljanju Marijinih čudežev za domišljen in glasbeno vrhunsko osmišljen spored. Ta je imel svojo rdečo nit, neke vrste neposredne povezave med oddaljeno Španijo in našim Kamnikom oz. njegovo romarsko cerkvico sv. Primoža in Felicijana in še čem.

Ansambel med igranjem in petjem v prezbiteriju

Ansambel je vseskozi dihal enovito in polnokrvno. Njihove interpretacije so bil tehnično (intonacija) in slogovno ter umetniško neoporečne. Posebnost marsikaterega od navedenih izvajalcev je bila tudi sočasno igranje najmanj dveh inštrumentov, petje in igranje, … skratka: šlo je za včasih kar malce vratolomne glasbene dosežke. Značilnost tega srednjeveškega muziciranja je bila avtentična in avtohtona, njihovi pevski glasovi-vokali ravni, izvedbe pa natančne in čustveno podoživete. Producent festivala Musica aeterna/Večna glasba Območna izpostava JSKD Kamnik in njen vodja Tone Ftičar pa so imeli skupaj s pokroviteljico festivala Občino Kamnik spet srečno roko; tako pri izbiri izvajalcev in sporeda, njihovih izvedbah in seveda za okolje, v katerem se je ta koncert spet zgodil. Kajti ladjo podružnične -romarske cerkve sc. Primoža in Felicijana krasijo freske, ki datirajo v l. 1504. Marijine hvalnice so tako dodobra oživile sicer mrtve freske, idejna in ideološka zlitost je bila tako zlasti še v muzikalnem pogledu popolna. Vrhunec med vsemi desetimi predstavljenimi Cantigas/Marijinimi pesmimi je bila zagotovo Rosa das Rosas/Roža vseh rož. Pesem, ki je nekako kar štrlela iz vsega preostalega repertoarja desetih in še tiste enajste, ki si jo je navdušeno in hvaležno občinstvo še priploskalo.

Finale

Občinstvo, ki se ga je navkljub nenavadnemu času in kraju nabralo za polno cerkev pa se je znalo odzvati temu multimedijskemu dogodku. Ideje pokojnega kamniškega skladatelja in častnega občana Kamnika Sama Vremšaka in zdajšnjega producenta T. Ftičarja pa kar kličejo po 35.-ih letih, da se ta dogodek nadaljuje. Kajti Kamnik kot starodavno mesto z neštetimi in podobnimi umetnostnozgodovinskimi prostori pa naravnost kar kliče po tem. Zraven pa so še tudi marsikatere orgle, ki jih v vsej tej ponudbi in nadaljevanju ni zanemarjati.