Nina Granda: Lakino leto

Poobjavljamo članek, objavljen novembra 2023

Letos mineva 100 let od rojstva arhitektke in kiparke Vladimire Bratuž Furlan – Lake (1923–2006). Kot arhitektka je sodelovala tako s Plečnikom, ki je zaznamoval lansko leto, kot z Ravnikarjem, ki mu posvečamo letošnje. Bi ob drugačnih zgodovinskih okoliščinah njene nekdanje priložnosti za samostojno delo in njena današnja prepoznavnost privedle do tega, da bi tudi njeno delo slavili, kot slavimo dela velikih graditeljev?

Eno izmed njenih arhitekturnih del se nahaja v centru Ljubljane, v neposredni bližini Trga republike, na Veselovi ulici. Gre za njen stanovanjski atelje »Moj dom« (1977) – ki ga je gradila istočasno kot Ravnikar monumentalno novo mestno središče. Arhitektka je predelala na lokaciji že obstoječo vrtno garažo, jo razširila s prizidkom in prek velikih steklenih površin povezala z vrtnim zelenjem. Pristop ohranjanja obstoječega in zlivanje s krajinsko ureditvijo bi danes veljal za zelo sodobnega. Pred kratkim prenovljeni objekt je v zasebni lasti in ni dostopen za javne oglede. Je pa zato ljubljanski javnosti zelo dobro poznana njena nenavadna betonska prostorska skulptura – riba, ki stoji v Tivoliju.

Znamenito ribo je Laka zasnovala v svojem ateljeju v letih 1957–58; iz tega obdobja so ohranjene fotografije Tomija Kalana, ki jo prikazujejo v akciji. To je bil čas, ko je razširjena uporaba novoodkritih plastičnih kompozitov in armiranega betona v arhitekturi omogočala realizacijo še tako nenavadnih oblik in idej. Najbolj utopične in nemogoče prostorske zamisli so dobivale zalet. Vladimira Bratuž – Laka je bila s svojim pristopom, ki je združeval arhitekturo in kiparstvo, znanilka nove dobe. Po vsej Evropi je modernistično načrtovanje prekinjalo s starimi in gradilo nove svetove. V začetku šestdesetih je Danski enfant terrible Verner Panton snoval svoje psihedelične pokrajine iz plastike, desetletje za Lakino ribo pa svoj znameniti stol Panton. Kot da bi svoje najboljše zamisli dobil pri ogledu Lakine skulpture – njena igriva prostorskost udejanja duh modernističnega optimizma v Evropi.

V desetletjih po mračnem obdobju dveh svetovnih vojn se je rojevalo novo upanje. The Beatles so izdali svoj prvi album (1962), Maechtig je zasnoval kiosk K67 iz poliestra (1967), v italijanski arhitekturni reviji Domus je istega leta moški (!) zgodovinar Joseph Rykwert posvetil dolg esej arhitektki Eileen Grey, v zimski sezoni 1968/69 so v Franciji otvorili prvi del čudovitega gorskega letovišča Les Arcs arhitektke Charlotte Perriand, leta 1969 je človek stopil na Luno, v večini kantonov v Švici so ženske končno (!) dobile volilno pravico (1971).

Lakina betonska riba je hkrati skulptura in arhitektura. Služi kot idealno igralo za majhne in večje otroke. Spodbuja gibanje, dotik z materialom in domišljijo. Lahko je telovadni rekvizit, tobogan, skrivališče ali hišica za punčke. Javni prostor bogati z nepredvidljivostjo in neskončno možnostmi igre. Omogoča, da se ne prestrašiš, ampak radikalizira, da si vsakič upaš še malo več.

Arhitektka in kiparka Vladimira Bratuž – Laka leta 1958 pri izdelavi znamenite skulpture ribe, ki zdaj stoji v ljubljanskem Tivoliju. Foto: Tomi Kalan

Brez (političnega) aktivizma je arhitektki-kiparki uspelo ustvariti element javnega prostora, ki ne kriči po kolektivnem enoumju, ampak omogoča neskončno možnosti igre, skrivne kotičke in zapike.

Številne teme, ki jih je Vladimira Bratuž Furlan – Laka odpirala v svojem delu, so relevantne še danes. Prepletanje arhitekture in umetnosti je bilo nekaj samoumevnega in je pogosto zaživelo v sodelovanju s Plečnikom – denimo škofovski prestol v Ljubljanski stolnici (1951–57), ob katerem je oblikovala okrasje.

Primer združevanja arhitekture in skulpture je med drugim tudi njeno sodelovanje s prof. Edvardom Ravnikarjem pri oblikovanju grobišča internirancev Kampor na Rabu (1953), ki za svoje oblikovne gradnike jemlje krajino samo; oblikovanje vhodnih vrat na grobišče pa je samo zase umetniško delo.

Skulpturalna razsežnost Lakine arhitekture ni naključje, saj je poleg arhitekture vzporedno študirala kiparstvo. Kot v publikaciji V ospredje: pionirke slovenske arhitekture in oblikovanja (UIFS ZRC SAZU) pišeta Helena Seražin in Katarina Mohar, je oba študija vpisala med vojno (1942–43) in ju uspešno zaključila leta 1950. V prvih letih po diplomi je bila Plečnikova asistentka (1950–53) in zanj izdelovala številne modele projektov, obenem pa se je vpisala še na kiparsko specialko pri prof. Smerduju, kjer je absolvirala 1952. S Plečnikom je pogosto sodelovala pri projektih, ki so vključevali arhitekturno plastiko, kot je npr. projekt Mesarskega mosta Ljubljanskih tržnic (nerealizirano), zlasti pa pri povojnih spomenikih in nagrobnikih. Po Plečnikovi smrti se je posvetila slikarstvu in uporabni umetnosti. Med letoma 1967 in 1981 je bila profesorica za plastično oblikovanje na Šoli za oblikovanje v ljubljanskih Križankah. Prav tam sta v del arhitekturne ureditve vključena njena kiparska portreta Jožeta Plečnika (1951) in Antona Bitenca (1981).

Med dvema njenima kipoma v Križankah stoji prazen podstavek.

V zapisu, posvečenem delu Vladimire Bratuž Furlan – Lake, ki smo ga objavili v Outsiderju #32, je arhitektka dr. Nataša Koselj zapisala predlog, »da bi njeno spominsko obeležje postavili v Križanke, kjer praznina prav kliče po ustreznem in spoštljivem poklonu ženski, arhitektki in kiparki.« Res, letošnja stota obletnica njenega rojstva je za to gesto odlična priložnost, ki je skoraj še nismo zamudili!

Sicer pa lahko v duhu praznovanja obletnic smrti – kot je letos 30. obletnica, odkar se je poslovil prof. Edvard Ravnikar – čez dobri dve leti, leta 2026, obeležujemo Lakino leto poglobljeno in raznoliko, s posebno pozornostjo do umetnosti v arhitekturi in z občutkom do kritičnega, odprtega, dostopnega in igrivega javnega prostora.

Piše: Nina Granda

Foto: Luka Vidic (objavljeno v Outsiderju, tematsko posvečenem igri)