Nika Autor za STA: Genocid Izraela nad Palestinci je ena bolj nezaželenih tem v kulturnem prostoru (intervju)

Nika Autor nagrado Prešernovega sklada prejme za dela, ki se gibljejo na presečišču vizualne umetnosti in filma. Sodi med ustvarjalke, ki jim umetnost ne nudi pobega v domišljijske svetove, nasprotno, s svojimi projekti se vedno znova odziva na družbeno realnost. O njej je spregovorila tudi za STA.

Autor v svojih delih obravnava teme, povezane z migracijami, delavskimi pravicami in politikami kolektivnega spomina. Kot osrednje izrazno sredstvo ji služi format eksperimentalnega video eseja, ki pa v muzejskih in galerijskih formatih preraste v prostorske instalacije, piše v utemeljitvi nagrade.

Umetnica, ki je študirala slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in doktorirala na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju, svoja dela predstavlja na številnih mednarodnih razstavah, v obdobju zadnjih treh let pa je zasnovala dve samostojni razstavi Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili v +MSUM leta 2022 in Crvene šume v MSU Zagreb lani. Med drugim je avtorica dveh filmov Obzornik 80 – Metka, Meki in Obzornik 242 – Sunčane pruge. Svoje projekte je predstavljala na večjih mednarodnih razstaviščih doma in v tujini.

Autor je že večkrat tematizirala odnos institucij do umetnice, umetnika. Je ena redkih, ki je, ko je na lastni koži izkusila plačno politiko Moderne galerije pod takratnim vodstvom Aleša Vaupotiča, to javno povedala in ukrepala. V zadnjem obdobju opaža tišino v polju kulture in v institucijah v povezavi z aktualnim dogajanjem v svetu, nazadnje je o tem govorila v reviji Cukr.

“V reviji Cukr sem omenjala tišino v polju kulture in institucijah sodobne umetnosti v povezavi z genocidom, ki ga Izrael s pomočjo zahodnih držav izvaja nad Palestinci, ter o ekocidu in urbicidu, ki se odvija na palestinskem ozemlju. Navkljub vsakodnevnemu prenosu podob, ki prikazujejo pobijanje, mučenje in načrtno stradanje Palestincev, je to ena od bolj nezaželenih tem v kulturnem prostoru, še posebej v nemško govorečem in znotraj tistih institucij, ki so povezane z večjim finančnim kapitalom, denimo Documenta, Bienale, večji festivali, muzeji in galerije. Znotraj teh prostorov obstaja tišina oziroma nadzorovana naracija o Palestini, podobno kot v politiki in gospodarstvu, še posebej tam, kjer se trguje z orožjem ali drugimi produkti, ki uničujejo, pobijajo, mučijo ali služijo nadzoru palestinskega ozemlja in drugim interesom v državah na Bližnjem vzhodu,” meni Autor.

Sogovornica opaža, da temu ni tako v Sloveniji. “Za razliko od večjih centrov moči na Zahodu je v Sloveniji v kulturnem prostoru o tem ‘varno’ govoriti. V nemško govorečem prostoru lahko že zaradi objave na družbenem omrežju Instagram – kot je bil nedavni primer na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju, kjer sem sama tudi študirala – izgubiš mesto na doktorskem študiju. Lahko ti odpovejo že dogovorjeno razstavo, odvzamejo že dodeljeno financiranje, odpovejo delovno razmerje … Za razliko od Slovenije, kjer smo imeli v prejšnjem letu kar nekaj dogodkov, povezanih z vprašanjem Palestine in genocida, denimo v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi, na ZRC SAZU, v Slovenski kinoteki, na Vodnikovi domačiji, na Fakulteti za arhitekturo, v Škucu in še kje, je tega bistveno manj onkraj naših meja.”

Nan Goldin je na odprtju svoje retrospektivne razstave v prestižni Neue Nationalgalerie v Berlinu imela dolg, kritičen in tudi zelo odmeven govor, v katerem je, tudi kot Judinja, kritizirala nemško držo do Izraela in Palestine. Odmeven je bil verjetno tudi zato, ker sama ni na strani konformizma, lepodušništva oziroma nima pokroviteljskega odnosa do ljudi, ki jih fotografira že desetletja. Je njihova zaveznica, podobno se čuti v delih Autor. Se v svetu umetnosti zaradi tega kdaj počuti osamljeno?

“Goldin je v govoru ob odprtju razstave navajala statistične podatke palestinskih žrtev, kar je vznemirilo nemške funkcionarje in ministrico za kulturo do te mere, da so se čutili dolžne, da se oglasijo in ji očitajo pristranskost. Nedavno sem zasledila vprašanje slovenske novinarke Sarah Neubauer, ki je nemško zunanjo ministrico na konferenci Združenih narodov o podnebnih spremembah vprašala, kako pojasnjuje, da v Nemčiji aktivno naslavljajo skrb za podnebje in ohranitev planeta za naslednje generacije in prihajajoče otroke, ko hkrati ta ista Nemčija proizvaja in izvaža orožje, ki pravkar pobija živeče otroke. Zastavila ji je zelo preprosto vprašanje – kako misliti skrb za planet in abstraktne otroke prihodnosti, ko konkretnim otrokom, tukaj in zdaj, ta ista politika pošilja metke v glavo. Nemška ministrica ni imela odgovora,” je ponazorila Autor.

In še: “V tako uničenem svetu – kjer že eno leto Instagram prenaša podobe težko ranjenih, shiranih, pohabljenih, požganih ali obglavljenih otrok, kamor se dnevno naloži stotine fotografij in video zapisov, ki prikazujejo mučenje in pobijanje zdravstvenega osebja in novinarjev, izraelsko vojsko, ki targetira otroke, zažiga nepokretne bolnike ter posiljuje mladostnike v izraelskih zaporih – se težko kdorkoli počuti posebej osamljeno, ker smo v takšnem svetu sami popolnoma vsi.”

Pri dokumentarni formi se vedno znova poraja vprašanje glede ljudi, ki so portretirani v dokumentarcu. Pogosto se zdi, da na koncu nimajo veliko besede. Potem je tu že dilema, s kakšno pravico jih obravnavamo za neke višje, svoje, kdaj povsem egoistične cilje. Kumjana Novakova je recimo o tem govorila v primeru svojega filma Tišina razuma. Kdo da je ona, da izprašuje žrtve, se je spraševala. Kako letošnja nagrajenka razume, čuti ta zelo kompleksna razmerja?

“Razmerja moči – razredna, spolna, rasna – so v zgodovini umetnosti poskušali naslavljati in preseči številni umetniki in umetnice, s tem so se ukvarjale institucije, teorija, raziskovalci in raziskovalke. Denimo angažirani cineasti poznih 60′ in 70′ let, ustvarjalci tretjega filma ali znamenita skupina Medvedkin, ki je poskušala opolnomočiti tovarniške delavce in delavke tako, da jih je opremila s kamerami, filmskimi trakovi in montažnimi mizami, da bi ti lahko postali ustvarjalci lastnih zgodb.”

“Novakova, ki jo omenjate, je v pogovoru naslovila podobne zagate, ko je na film prenesla zgodbe posiljenih žensk in deklet v vojni ob razpadu Jugoslavije. Dvomi, ki so jo preganjali ob delu, ter skrb in senzibilnost do deklet in žensk, ki so preživele vojna grozodejstva in s katerimi se je srečala Novakova, so narekovali uporabo filmskih izraznih sredstev in določili pristop k temi ter film oblikovali v mojstrovino.

Že dolgo nisem videla tako odličnega umetniškega dela. Je odraz tenkočutnega pristopa, spoštljivega odnosa do tistih, o katerih govori, izjemno inteligentno uporabljenega fotografskega in sodnega arhiva, ki je sestavljen v formo, ki vizualno močno nagovarja gledalca. Film je sestavljen tako prefinjeno, da imaš občutek, da dekleta sedijo poleg tebe v kinodvorani in ti šepetajo v uho, zdi se ti, kot da gledaš njihove obraze, ki se skozi pripoved množijo v zbor krute preteklosti, kljub temu, da Novakova ni uporabila enega portreta ali pokazala ene ženske na platnu. Izjemen film,” je zapisala Autor.

Kako pristopa sama? “Kadar sama kot ustvarjalka stopam v stik z ranljivimi ali marginaliziranimi skupinami, vem, da sistemske neenakopravnosti in krivic sedanjosti in preteklosti kot posameznica ne morem odpraviti in da je egalitarnost znotraj dokumentaristike ali znotraj polja sodobne umetnosti zgolj lepa ideja. Tako je izjemno pomembno, da se ob takšnem delu ohranjata senzibilnost in čuječnost do tistih, s katerimi sodeluješ, da so dvomi dobrodošli, kritično naslavljanje razmerij moči pa nujno.”