Neulovljivo telo. Mladostna milina 29-ih dijakinj 4. letnika SVŠGUGL umetniške gimnazije-smer sodobni ples!

Neulovljivo telo je zaključna produkcija 4. letnika dijakinj SVŠGUGL umetniške gimnazije, smer sodobni ples.

SVŠGUGL Umetniška gimnazija-smer sodobni ples, je letošnjo zaključno produkcijo Pred-Premiera razdelila na dva termina: 13. marca je sledila zaključna produkcija letošnjega 4. letnika, za ostale tri letnike pa je planirana v junijskem terminu. Prva repriza: Pred-Premiera, Neulovljivo telo je bila 13. marca, in to v treh terminih: ob 11.00 (ko sem si predstavo tudi ogledala) in 13.30 (za dijake) nato še ob 17.00 (za izven). Neulovljivo telo se je uvrstilo tudi na Festival Bobri in na festival Transgeneracije, ki pravkar potekajo v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Pred pričetkom uprizoritve je polno dvorano Plesnega, gledališkega in filmskega centra Alojza Pluška nagovorila Urška Vohar, ki je obrazložila, da je letošnji 4.h za predstavo črpal navdih iz maturitetnega besedila Ivana Cankarja Na klancu, nadgrajeval pa z delom Nemogoče telo plesne teoretičarke dr. Bojane Kunst pod mentorskim vodstvom Nine Fajdiga. V kontekstu individualnega in kolektivnega, so dijakinje 4.h kolektivno raziskovale, gradile ter ustvarjale, tako posamično kot skupinsko med tem, kar telo je, kako se ga opredeljuje skozi čas in kako se kažejo številne identitete. V gledališkem listu (urejanje: Andreja Kopač) omenjajo francoskega pesnika, esejista in filozofa Paula Valéryja (1871-1945): ‘Kakor pravi Paul Valéry, ima telo najmanj štiri dimenzije Prvo telo, ki pomeni doživljanje lastnega telesa, Drugo telo, ki je telo, kot ga vidijo drugi, Tretje telo, ki ga spoznamo tako, da ga razstavimo na dele, ki postanejo predmet znanstvenega opazovanja, ter Četrto telo, ki nam pomaga do vpogleda tudi v vprašanja življenja in svobode. Dijakinje so neulovljivost telesa med individualnim in skupnim, ter njegove različne razsežnosti raziskovale v različnih dimenzijah in perspektivah in prišle do neulovljivosti kot tiste kategorije, ki nas najbolj bogati: rasne, razredne, nacionalne, spolne.‘

V gledališkem listu se vrstijo izvirne misli sugestije dijakinj 4.h razreda, ko so razmišljale in raziskovale neulovljivost človeškega telesa. Živa Kranjc in Anja Simončič: ‘Telo, ki beži pred dotikom, uči potrpežljivost pogleda. Telo govori jezik tišine. razumeš ga šele, ko ga nehaš loviti.‘ Hana Pirc in Lili Križnar: ‘Neulovljivo telo ni nekaj, kar bi lahko zadržali v dlani. Je trenutek pred vdihom in izdihom, ki prehiti svetlobo. Je trenutek, ko se gib zgodi.’ V predstavi je uporabljeno besedilo Ane Štular Hrbtenica, ki se lomi; besedili dijakinj Žive Kranjc in Stele Poljanšek; deli besedil pesnice Christine Sloan Stoddard Nevihta; besedilo pesnice May Swenson, Vprašanje.

Pod mentorstvom Nine Fajdige in Urše Vohar so ustvarjale, zaplesale in se izkazale dijakinje 4.h razreda: Hana Agović, Hana Arko, Jana Caserman, Zarja Čerkez, Taja Čretnik, Julija Fele, Nika Gašperčič, Lina Grahek, Ela Gruber Novak, Brina Jovan, Eva Kavaš, Živa Kranjc, Lili Križnar, Pia Alina Likar, Brina Majcen, Enia Melinec, Živa Mezeg, Mina Milanko, Hana Pirc, Stela Poljanšek, Ajda Semolič, Anja Simončič, Julija Skenderović, Olja Srdić Lajtner, Izabela Sušnik, Mojca Škrlep, Ana Štular, Nastja Šutić, Vida Žekar. Glasbeno mentorstvo in oblikovanje zvoka: Matjaž Predanič, mentorstvo pevkam: Mojca Trilar, oblikovanje svetlobe: Aljaž Zaletel, kostumografija: Nataša Recer. Zahvala gre Petri Pikalo. Produkcija: SVŠGUGL, ravnateljica Petra Vignjevič Kovjanič.

Luči v dvorani ugasnejo, ko v razsvetljeni oder korakoma vstopa skupina plesalk v barvitosti oblek, koraki so različni, tipajoči, negotovi, odločni se razporedijo po prostoru, tudi s hrbti proti avditoriju, usmerjeni k videu, ko steče beseda o minljivosti. Začetek, da misliti na prvo njihovo srečanje v teh prostorih, na prve skupne kontakte usmeritve na tla, kjer se kotalijo, počivajo, vzdignejo, padajo. Ko druga drugo nosijo, podpirajo in se počasi združujejo v skupine, vse do posamičnih premikov govorečih gibkih teles, ki se fluidno pretakajo v žive strukture in ustvarjajo slikovito galerijo gibkih animacij v ritmu ter sožitju z glasbo, ki podpira njihov ambient ustvarjalnosti, skratka jih podpira, razume, vodi. Sledi se premikajočim vrstam, velikem in malem krogotoku, krožnicam, vijugam vrtavkam, skokovitim strukturam, ko celotni prostor zavibrira v gibki energiji življenja, misli, želja, pričakovanj. V ozadju se njih šest postavlja v slikovita ravnotežja, se pobira. Tudi obleke neopazno zamenjajo beli, črno-beli kostumi in letijo po prostoru, se objemajo, nosijo po rokah, dvigajo v zrak. Že zaznano doživeto gibanje se znova zavrti, repetira ter mineva v času, ki že kuje bodočnost tokrat na sceni, v sedanjiku gibkih frekvenc, robotike ter digitalne intonacije. Dinamika gibanja se časoma stopnjuje, ob tem je pomembna še podpora dvigov posameznikov v skupini, ki se strnjeno grupirajo v manjše skupine. Nenadoma se skozi eno teh, glasno prebija dijakinja Ana Štular, ko vživeto, ob izjemni dikciji spregovori o Hrbtenici, ki se lomi, pravzaprav izkriči bolečino časa, ki lomi hrbtenico.

(foto: Nada Žgank)

V tej sceni se ne zaključi plesna vnema neulovljivih teles dijakinj 4.h razreda, saj še naprej izgorevajo svojo vročico ustvarjalnosti, odskočnih gibkih potencialov, tudi skokovitih objemov. Ko si upajo biti potne in utrujene po 45-ih minutah nenehnega gibanja, skupinskega skladja ter poglabljanja v tematiko, ki so jo skupaj soustvarjale, gibko ubesedile in izžarevale v tem njihovem zaključnem, gibkem koncertu. Kar je avditorij bruno nagradil, vse dokler ni glasnega navdušenja utišal ponovni prihod Urške Vohar, ko je dala besedo prisotnim, da spregovorijo, dajo mnenje o predstavi. Mladenka ob meni je pohvalila Anino poezijo ter dobro interpretacijo naslova uprizoritve; moški glas je dijakinjam čestital za obvladljivost prostora; mladenič iz ozadja je čestital za vsebino in tehniko izvedbe, nato je sledila še izjava, da bi si produkcijo še večkrat lahko ogledal.
Teh 45 minut uprizoritve je kar preletelo, niti prehitro in še manj upočasnjeno; ampak tako, ko dejansko obsediš v želji še enega možnega ogleda. Predstava Neulovljivo telo žari mladostno milino sožitja, ki se gibko preliva, izraža in doživlja v duhu sodobne plesne umetnosti in v dorečenosti izvedb njih 29 nastopajočih ustvarjalk, dijakinj 4.h. Ko v teh turbulentnih časih skladnost, homogenost tako dobro dene in očara.