FRANJO H. NAJI – SRCE V KLETKI

Vidni slovenski kardiolog in pisatelj Franjo Husam Naji je pri mariborski založbi Litera objavil svoje novo delo, tokrat poljudnoznanstveno knjigo z naslovom Srce v kletki (2025). Spremno besedo je napisal prof. dr. Mitja Lainščak, uredniško delo je opravila pisateljica in literarna kritičarka Anja Radaljac. Najijeva knjiga nas ne pouči samo o sestavi, delovanju in boleznih srca, temveč je napisana duhovito, vznemirljivo in očarljivo ter ima tudi literarno vrednost.

Doc. dr. Franjo H. Naji je specialist interne medicine, kardiologije in vaskularne medicine, večletni predstojnik kliničnega oddelka za kardiologijo in angiologijo, od lani pa organizacijski vodja interne klinike na Univerzitetnem kliničnem centru v Mariboru. Objavil je zbirko kratkih zgodb Križišče (2019) in bil zanjo nominiran za najboljši prvenec leta na Slovenskem knjižnem sejmu. Založba Litera mu je izdala romane Zadnji gozd (2020), Ringlšpil (2021) in Noč na obisku (2022). Po očetu je palestinskega rodu, pravilna izgovarjava njegovih imen in priimka pa je Franjo Husám Nadži.

V predgovoru nove knjige avtor pravi, da se kot zdravnik že vrsto let srečuje z bolnimi ljudmi, ki prihajajo v ordinacijo zaradi srčnih težav. Vsak od njih ima svojo lastno zgodbo, vendar so si njihove pripovedi po svoje podobne. Medicina je močno napredovala, informacije so danes dostopne na svetovnem spletu. Zdravnice in zdravniki potrebujejo čedalje več časa, da odgovorijo na vprašanja, ki se zaskrbljenim osebam porodijo ob brskanju po internetu. Srce je veljalo tako za skrivnostno kot preprosto, vsekakor pa naj bi bilo povezano tudi s čustvi. »Bílo je v prsih junakov, strahopetcev, zmagovalcev, poražencev, kraljev, sužnjev, pesnikov in romantikov. Razbija v nedrju mladega zaljubljenega dekleta in lenobno poskakuje v prsih starega gospoda, ki na klopci v parku premleva svojo preteklost in šteje preostale od boga dane dneve. A po drugi strani je srce predvsem delavec.« (str. 8) V enem od poglavij mu avtor pravi naš junak.

Dr. Naji srce torej postavi v kletko. Tja ga ne umesti po naključju, saj se mora srce pri svojem delu počutiti varno ter zaščiteno pred morebitnimi nevarnimi vplivi iz okolja. Prav prsni koš se je izkazal za najbolj primerno domovanje tega enkratnega delavca, za kakršnega ga ima avtor, vendar si ne more kaj, da ne bi pripomnil, kako se je srce tam znašlo tudi simbolično, in to ne zaradi morebitne neuslišane ljubezni, temveč zaradi modernega načina življenja. Pretirano in neustrezno prehranjevanje, nedejaven način življenje ter onesnaženo okolje so srcu namreč nadeli še drug, manj prijazen oklep. »A kljub temu se srce ne da. Tolče in potiska kri po telesu, vdano, zavzeto, iz utripa v utrip, kot da je vsak dan prvi in zadnji obenem.« (str. 9) In tako nam medicinski izvedenec in iskrivi pisatelj v eni osebi približa zgradbo srca, njegovo delovanje, nepravilnosti in bolezni. Zaskrbljen in morda tudi prestrašen osebek, ki vstopi v ordinacijo, sme upravičeno izvedeti, kaj se dogaja s to tako imenovano edinstveno črpalko.

V nadaljevanju se lahko v prvem delu knjige odpravimo na potovanje v osrčje srca, se natančno seznanimo z zgradbo in njegovim delovanjem, v drugem delu pa spremljamo primere običajnih ljudi ali navadnih smrtnikov, ki se jim primeri, da jim nekega dne začne srce tako ali drugače nagajati. Franjo H. Naji se vrne v čas, ko je kot otrok vneto listal po ogromni očetovi medicinski enciklopediji in se navduševal nad izredno natančno narisanimi telesnimi organi. Priložena papirnata očala z modro in rdečo plastično folijo so mu odprla že kar čudežen svet, prikazan v tridimenzionalni obliki. »Težko bi takrat kaj bolj razvnelo domišljijo mladega fanta. Še posebej zanimiva organa sta bila možgani in pa srce. S pisanimi očali na glavi sem se tako vrtel okoli težke knjige in na nek način pogledoval v lastno prihodnost, ne da bi to pravzaprav vedel.« (str. 11)

Kljub napredku tehnologije skrivnosti srčne zgradbe še vedno ne poznamo do obisti. Avtor je pri svojem pisanju iskriv in se tudi pošali. Opozarja na razlike med ljudmi in omeni, da je pri kakšnem dobro rejenem, dobrodušnem in trebušastem tovornjakarju zaradi obilice maščevja v trebušni votlini prepona podobna gotski kupoli in močno potisnjena navzgor. »Ob vehementnem šopirjenju trebuha namreč krepko nastrada njegov zgornji sosed oz. prsni koš, skupaj z vsemi svojimi prebivalci.« (str. 13)

Dr. Naji vstopi v srce in oriše njegovo osnovno strukturo. Pri tem se vrne tudi v zgodovino in se pomudi pri različni tedanji vednosti o srcu. Že ljudstva iz starodavnih časov so verjela, da je srce povezano z ljubeznijo in čustvi. Filozof Aristotel je imel v marsičem prav, včasih pa se je tudi motil. Pravilno je ugotovil, da vse žile vodijo v srce in iz njega, napačno pa je menil, da so nitke, ki držijo zaklopke, živčna vlakna in da je aorta tudi del živčnega sistema; prav tako je nepravilno sklepal, da je srce sestavljeno iz treh prekatov. Piramidno obliko srca je opisal že Hipokrat. Sam avtor pa je kot študent v daljni Novi Gvineji na vprašanje uglednega profesorja, ki je skušal potipati mladeničeve diagnostične vrline, kaj mu je uspelo ugotoviti s stetoskopom, sproščeno odgovoril, da pravzaprav nič kaj dosti. Medicinski mogočnež se je posmehljivo odzval na njegove skope besede, »… sam pa sem razen sramote odnesel dobro lekcijo, da je medicinsko izrazoslovje bistveno za komunikacijo med zdravniki po vsem svetu. In da je v srcu skrito precej več, kot ‘nič kaj dosti’.« (str. 27)

V resno in strokovno natančno opisovanje zgradbe srca in njegovega delovanja se torej prikrade tudi humor. Galen je pravilno ugotovil, da teče kri tako po arterijskem kot venskem sistemu, brcnil pa je v temo s trditvijo, da je vzrok za vse bolezni neuravnoteženost med humorjem in zlobo ter da srce po telesu razpošilja tudi duhovne vrline. Baje je pri raznovrstnih strokovnjakih, od zdravnikov do biologov, požel največ občudovanja levi prekat. Pisec ga primerja s svetiščem ter popolno in enkratno komoro in pri tem večkrat omeni, kako je ravnala narava. Le-ta očitno ni znala ali ni želela ustvariti črpalke, ki bi kri po telesu potiskala nepretrgano, temveč se ji je zdelo bolj primerno, da vse skupaj poteka po korakih ali utripih.

V knjigi je kar nekaj napotkov in nasvetov, na koncu so navedeni viri, ki omogočajo nadaljnje seznanjane s srcem in njegovim pomenom. Če merilni aparat pokaže krvni tlak 120/80 mmHg, lahko ambulanto zapustimo brezskrbno. Bistvena lastnost srca je, da ima v svoji zgradbi natančno zapisano, v kakšnem zaporedju naj se srčne votline krčijo. Glavni pobudnik širjenja signala po srcu in s tem tudi krčenja je sinusni vozel, glavni nadzorni center pa tiči v možganih. »Kar se tiče srca, za možganske centre tu velike filozofije ni. /…/ Na tem mestu moramo kardiologi skupaj s srcem skromno priznati, da so možgani superiorni organ. Odgovorni so namreč za ustrezno funkcioniranje telesa in vseh njegovih delov.« (str. 46–47)

Dr. Naji omeni številne raziskave, ki so prikazovale delovanje srca. Že veliki Leonardo da Vinci je natančno preučil telesno anatomijo. »V njegovem času so se restrikcije glede seciranja trupel že nekoliko rahljale in temu posvečeni znanstveniki so smeli vsake toliko razrezati kakšnega grešnika, še najraje morilca ali drugačnega tolovaja.« ( str. 52)

Pri branju o srčnih bolezni nas je kar malce strah. Kako tudi ne? »Srčni infarkt je tako neke vrste nesrečna loterija, kjer si velikega zadetka nihče ne želi.« (str. 57) Zaskrbi nas, ali se je srce polenilo in nam začenja popuščati. Treba se bo pogledati v ogledalo, ali smo v obraz zaripli ter so naše ustnice in uhlji nekoliko pomodreli.

V drugem delu knjige nam avtor nazorno predstavi, kaj se je primerilo neimenovanim bolnikom in bolnicam in kako jim je medicina uspešno pomagala. 66-letni I. je na primer poln energije in moške moči kidal sneg, drugi neznanec se je zagnano ukvarjal s športom, ženska srednjih let se je podala na pohod. Srce pa se je pretiravanju uprlo, tudi glede debelosti, staranja, povišanega krvnega tlaka, sladkorne bolezni, onesnažene narave in stresov se je razburilo ter pokazalo zobe. Seveda srce nima zob, to se samo tako reče, upre se pač človekovi malomarnosti in mačehovskemu ravnanju z življenjem in svojo nejevoljo pokaže kar naravnost. In nauk iz vsega tega? Bodimo pametni in se zdravo prehranjujmo, ohranjajmo primerno telesno težo, odrecimo se cigaretam in alkoholu, gibljimo se na prostem, ne bodimo nezaustavljivi deloholiki ali brezdelneži brez iskanja smisla ter ohranjajmo radoživost in veselje do življenje. Ne pozabimo tudi na spolno dejavnost. »Stabilen koronarni bolnik s srednje visokim pragom koronarne rezerve oziroma s simptomi stabilne angine pektoris torej lahko brezskrbno uživa v zmerni spolni aktivnosti, vsekakor pa naj se izogiba morebitnemu izkazovanju nadnaravnih posteljnih sposobnosti.« (str. 185) Bo šlo? Včasih že, toda kako se lahko delamo, da ne slišimo slabih novic o dogajanju v svetu in domačih razprtij ter ne vdihavamo slabega zraka? Knjiga dr. Najija nas uči, da se je vredno potruditi in se tudi smejati, morda blago in nekoliko kislo, a vendar … Sodobna medicina z uvajanjem novih in novih metod omogoča vrhunsko zdravljenje, le od posameznika in posameznice je odvisno, do kakšne mere bosta sodelovala pri zdravljenju in s tem preprečevala nadaljnje zaplete. Doc. dr. Franjo Husam Naji sklene svojo zanimivo in bralno privlačno knjigo Srce v kletki z napovedjo, da bodo navedena spoznanja čez sto let drugačna, izpopolnjena in nagrajena. »Le naša srca bodo ostala enaka: pridna, delovna, a vseeno skrivnostna in enkratna. Pazimo na njih!« (str. 189)

Pisec spremne besede prof. dr. Mitja Lainščak zapiše, da je branje knjige Srce v kletki premišljena interakcija med strokovnim znanjem in vsakdanjimi nasveti, saj nas sprehodi skozi ključna spoznanja o delovanju srca ter prikaže klinične vinjete, v katerih so posamezniki presegli tolerančne meje svojih src in postali bolniki. »Pot do diagnoze in obravnave odraža sodelovanje med bolnikom in zdravstvenim sistemom, ki mora temeljiti na zaupanju in skupnih odločitvah glede možnosti zdravljenja.« (str. 191) Knjiga je namenjena zdravim in bolnim, strokovnjakom in laikom, prepričanim in dvomljivcem ter mladim in starim. »Vsi smo srčni in sporočila v tej knjigi segajo od srca do srca za (bolj) zdravo srce.« (str. 191–192)