Nekdanji minister SD raztrgal Poklukarjev zgrešen nakup helikopterjev

Nesmotern nakup dveh helikotperjev, ki bosta predvidoma namenjena reševanju oz. nujni medicinski pomoči se bo (v primeru, da bo dejansko izveden) zapisal v zgodovino nespametnih državnih investicij. Da ne bo pomote, floto helikopterjev za ta namen nujno potrebujemo, a kot opozarja stroka, ne teh modelov, ki jih namerava kupiti vlada oz. ministrstvo za notranje zadeve. Nakup je sedaj analiziral tudi nekdanji minister SD Maks Tajnikar, ki bi mu v tem primeru težko očitali politično pristranskost. 

Spomnimo, pred dnevi je reševalna in zdravniška stroka naravnost vzrojila v javnem pismu naslovljenem na vladu, kjer so odločevalcem očitali, da so popolnoma zanemarili njihove zahteve in od njih zahtevali, da razpis razvaljavijo. Vlada pa si je nad njihovimi zahtevami po pilatovsko umila roke, saj še vedno vztraja pri helikopterju, ki ga je izbrala na razpisu. Ob rezultatu razpisa se je v javnosti tudi razpasla govorica, da je na rezultat razpisa ključno vplival Uroš Marolt, dobro omrežen pri tranyicijski levici in po nekaterih podatkih glavni lobist italijanskega proizvajalca Leonardo, ki je zmagal na vladnem razpisu.

To pa o nakupu dveh helikopterjev pravi Tajnikar: “Odločitve, ki jih sprejema oblast, in fiasko ob razpisih za nakup ustreznih helikopterjev znova kažejo, da je ponavljanje še vedno mati modrosti. Skoraj ne moreš verjeti, da Slovenija nima helikopterske prve pomoči in da mora improvizirati z vojaško in policijsko službo. Še bolj neverjetno pa je, da iščemo popolnoma neustrezne rešitve z neustreznimi helikopterji, številom helikopterjev, bazami in zlasti nedomišljeno organizacijo, ko se enkrat odločimo, da bomo poskušali dohiteti celo Hrvaško. In da ne govorimo, da v vroči razpravi sploh nisem zasledil, da bi govorili o financiranju te zelo drage dejavnosti.”

Piše seveda kot profesor ekonomije, imetnik pilotske licence z veljavnim ratingom in kot soavtor podrobnega poslovnega načrta helikopterskega reševanja za eno od slovenskih zavarovalnic.

Slika je simbolična (Vir: AFP)

Popolnoma neprimeren nakup
V svojem blogu (TUKAJ) zapiše, da so helikopterji, ki so podobni našim policijskim helikopterjem popolnoma neprimerni za dejavnost reševanja. So preveliki in neprilagojeni namenu. Kot pravi, Slovenija potrebuje manjše helikopterje, ki se lažje približajo oz. delujejo na zahtevenm okolju, kot so denimo gore, smučišča, bolnišnice, zdravstveni domovi.

“Potrebujemo 4 take helikopterje, da so trije ves čas na voljo, tudi v času servisiranja. In v glavnem potrebujemo dvočlanske in še pogosteje tričlanske ekipe. Zato so v helikopterju dovolj 3 sedeži. Skupaj z rezervno ekipo potrebujemo 12 do 15 specialistov, ne da bi šteli ljudi iz administrativne podpore in podpore na zemlji,” zapiše.

Po njegovi oceni bi Slovenija zaradi geografskih značilnosti in razporeditve zdravstenih domov potrebovala 3 helikopterske baze. Prvo na mariborskem letališču, drugo v Izoli ob splošni bolnišnici in tretjo v Lescah, kjer je v bližini urgenca v jeseniški bolnišnici. Brnik po njegovi oceni ni primeren, zaradi prometne obremenjenosti v zraku in na cestah.

“Vse bolnišnice in tudi večji zdravstveni domovi, lahko pa tudi koncesionarji z dežurstvi, morajo imeti heliporte z izvežbano zemeljsko ekipo. Noben heliport ni odveč, kar bi morali vedeti tudi župani slovenskih občin. Baze, heliporti in vse podporne službe morajo biti povezane v skupno mrežo, na center te mreže se potem lahko obračajo tisti, ki helikoptersko pomoč potrebujejo. Tak operativni center mora biti v organizaciji in lasti tistega, ki bo lastnik helikopterjev. Kot bom še omenil, bi bila to lahko kar država kot 100 odstotni lastnik,” dalje navaja.

Profesor Ekonomske fakultete v Ljubljani Maks Tajnikar. (Foto: STA)

Kako organizirati helikoptersko reševanje
Drugo vprašanje pa je seveda, kako se bo v prihodnje organiziralo nujno medinsko pomoč s helikopterji. Tudi to bi veljalo večkrat premisliti, saj niso dragi zgolj helikopterji, temveč tudi njihovo vzdrževanje, zrakoplovi so namreč pogosto na servisu. Konec koncev so finančno obremenjujoče tudi kadri, ki dejansko izvajajo reševanje in njihova podpora administracija. Predlaga razmislek, ali bi helikopterje za ta namen sploh kupovali oz. ali jih ne bi bilo bolj smotrno najemati po principu “specifičnega lizinga”. Ponudniki v tem primeru nudijo tudi servisiranje, nadzor nad uporabo in zamenjavo s sodobnejšimi vozili.

“Sedanje rešitve očitno računajo zgolj na izpraznjeno blagajno ZZZS ali pa na državni proračun, ki se financira z zadolževanjem v tujini. Slabe iztočnice,” opozarja.

Predlaga uvedbo zavarovanja za helikoptersko pomoč in sodelovanje zavarovalnic, ki bi pripravile možnost ponudb za primarne, sekundarne ali terciarne prevoze, za reševanje v gorah, ob smučarski karti, za reševanje na cestah in v prometu na sploh, za prevoze od oddaljenih krajev v zdravstvene ustanove, dostavo zdravil in medicinske tehnike in podobno. Te pa bi ponudili posameznikom avtomobilskim združenjem, planinskim organizacijam, ali “posameznim podjetjem, kot so upravljalci smučišč, večji prireditelji, celo turistična središča.”

Ž. K.