Nataša Bucik Ozebek novinarka

Vsako leto je za odtenek trpkejše spoznanje, da se povprečni rezultati nacionalnega preverjanja znanja iz slovenščine in matematike v šestem in devetem razredu osnovne šole ne bodo izvlekli iz nihanja med ena in dve. Letos je bil za učence pravi izziv samostojno napisati nekaj povedi besedila, besedilne matematične naloge iz vsakdanjega življenja so jim bile velika neznanka. Rezultatov ni bistveno popravilo niti dejstvo, da bodo ti letos prvič šteli za vpis v srednje šole in so se vsaj nekateri učenci na preverjanje resneje pripravljali. Upanje, da bodo rezultati boljši takoj, ko bo preverjanje imelo neki smisel, je ugasnilo ob prvi vročinski pripeki. Minister, tu nekaj ne »štima«.
Nič spodbudno ni spremljati, kako številni razpisi za učitelje ostajajo brez ene same prijave, ali poslušati zagovorov ravnateljev, da problematičnega učenca ne morejo prešolati. Ker so pravice posameznika nad pravicami skupnosti, je reševanje medvrstniškega nasilja na ravni leporečja in donkihotovskega boja šolskih psihologov. Vse težje je poslušati učiteljice in redke učitelje, ki jih birokracija, razmere in pritiski potiskajo v apatijo ter jim meglijo pogled na bistvo – učence. Vse težje je gledati, s kakšno lahkoto v šole vdirajo starši – ne za skupno dobro, ampak izključno za »dobro« svojega sončka.
Rekli boste: šola je le odsev družbe. Se strinjam, a je lahko tudi odskočna deska, da začnemo to družbo spreminjati na bolje.

Nedeljski dnevnik