Namig za branje: Igor Gošte: Iščem sonce

Pesniško zbirko Iščem sonce lahko beremo kot osebno izpoved (pesnik išče svetlobo zase), kot družbeno sporočilo (klic ljudem, naj ne obupajo), kot filozofsko misel (sonce kot smisel življenja) ali kot pesniško poslanstvo (naloga poezije je odkrivati svetlobo).

Prepričana sem, da že naslov zbirke ni bil zgolj naključno izbran, temveč prinaša bralcem Igorjeve poezije močno simbolno težo. Sonce je tudi v pesmih prispodoba za upanje, srečo in smisel življenja. Pesnik s tem priznava, da svetloba ni nikoli samoumevna, temveč jo mora človek vedno znova iskati.

Iskanje sonca je hkrati osebna in skupna izkušnja. Osebna, ker pesnik v trenutkih dvoma in teme hrepeni po žarku, ki bo osvetlil njegov notranji svet. Skupna, ker nas nagovarja, da tudi v aktualni družbi, polni težav in krivic, ne obupamo nad prihodnostjo. V tem iskanju se kaže temeljna – že skozi tisočletja – preverjena resnica: življenje je neprestano prizadevanje, da bi našli smisel in svetlobo.

Sonce, vtkano v sam naslov, hkrati namiguje, kako si pesnik predstavlja ”nalogo poezije”. On je namreč tisti, ki zna in zmore v banalni vsakdanjosti, ki nas obdaja, ujeti drobne bisere, ki jih drugi spregledamo, in jih preoblikovati v žarke besed.

Tako nam pokaže, da so tudi v najtemnejših trenutkih možni svetloba, lepota in upanje.

Vsaka od njegovih pesmi se sonca dotika na zelo svojstven način:

• v Moji domovini sonce predstavlja povezanost z ljudmi in krajem,
• v Ko pride čas povezuje trenutke življenja od rojstva do smrti.
• v Knapovski krvi je vtkano v ponos in dostojanstvo delavcev,
• v Življenjskem krogu usmerja naravni tok življenja,
• v Prebudite se pa predstavlja klic k spremembi in novemu začetku.

Pesniška zbirka Iščem sonce / IgoR Gošte/ predstavlja prav poseben preplet življenjske modrosti, osebne izpovedi in družbenega razmisleka. V svojih pesmih hodi po tanki meji med svetlobo in temo, med optimizmom in grenko treznostjo. Njegove besede so pristne, domače, neizumetničene in iskrene. Prav to daje pesmim težo, zaradi katere delujejo kot drobni biseri, skrbno izbrušeni iz življenjskih izkušenj.

Že na samem začetku, ko knjigo šele prelistamo, začutimo, da pesnik ne išče lepih besed zaradi njih samih, temveč da z njimi išče poti v naša srca in v misli bralca. Njegove podobe so zelo resnične, konkretne in vsem razumljive. Ob branju se zavedamo, da brez soočenja z resnico ni mogoče rasti in da pravo sonce zasije šele, ko človek premaga temo.

Ena od pesmi, ki se me je najbolj dotaknila, je pesem Moja domovina. Z z njo povezano vse – družina, prijatelji, delo in narava. Pesem izžareva ponos, a tudi ponižnost, saj je domovina nekaj, kar nas presega, kar ne moremo izbrati, lahko pa jo ljubimo in nosimo v sebi.

V povsem drugem tonu nastopi pesem Ko pride čas, ki je kot tih opomin, da je življenje minljivo. Pesnik v njej bralca nežno, a odločno opozarja, naj živi v sedanjem trenutku: naj uživa v hrani, ljubezni, zdravju, ne da bi se ”zastrupljal” s skrbmi, strahovi in boleznijo. Zaključek je neizprosen – ko pride smrt, bo časa za obžalovanja premalo. Ta pesem je življenjska modrost v malem, skorajda filozofski zapis, ki nas nagovarja k veselju in sprejemanju.

Knapovska kri nas popelje v svet rudarjev in njihove zgodovinske dediščine. Tu začutimo posebno moč Goštetove poezije – da zna tudi iz težkega in temačnega izvleči dostojanstvo in lepoto. Črna kri, temne jame in potne roke prednikov niso zgolj simbol trpljenja, temveč tudi ljubezni, povezanosti in žrtvovanja. Pesem deluje kot spomenik vsem, ki so z garanjem omogočili boljše življenje prihodnjim rodovom. V tem smislu presega zgolj osebno izpoved in postane kolektivni spomin.

Drugačna, skoraj meditativna, je pesem Življenjski krog, ki z umirjenim tonom ponazarja človekovo pot skozi letne čase. Pomlad in poletje sta simbol mladosti, jesenska barvitost že nakazuje minevanje, zima pa megleno prinaša slutnjo konca. Pesem je preprosta, a v svoji preprostosti globoka, saj bralca ne nagovarja z velikimi besedami, temveč z naravnimi podobami, ki jih vsi razumemo. Je tiha, a mogočna opomba o tem, da je življenje del večnega kroga, ki ga je treba sprejeti.

Najbolj družbeno obarvana je pesem Prebudite se. Tukaj Gošte ”udari” neposredno, brez olepšav in kompromisov. Z ostrimi podobami opozarja na zasvojenosti, na izgubljeno voljo, na apatijo, ki duši posameznika in družbo. Otroci, prepuščeni ulici, in ukradena čast mater in žena so krik proti moralnemu propadu. Zaključni poziv k prebujenju je klic, da ni prepozno, da je nujno nekaj spremeniti. Pesem je svarilo in hkrati poziv, da se človek prebudi iz omame in se znova postavi pokonci.

Čeprav so pesmi na prvi pogled zelo različne – od osebne izpovedi, življenjskih resnic, do družbene kritike – jih povezuje skupna nit. Vse izžarevajo iskrenost in prepričanje, da je mogoče z besedo doseči spremembo. Gošte piše, kot bi se pogovarjal z bralcem, njegov jezik je preprost, a zato nič manj močan. Prav ta neposrednost dela njegove pesmi tako blizu vsakemu bralcu.

Skupaj tvorijo pesmi mozaik človeške izkušnje. Na eni strani je ljubezen do domovine in ponos na preteklost, na drugi modrost o minljivosti in krogih življenja, vmes pa klic k odgovornosti do sebe in do družbe. Gošte ne beži pred bolečino in ne skriva senc, a ravno zato njegovo »iskanje sonca« ni prazna fraza, temveč resničen boj, ki ga mora vsak izmed nas doživeti.

Zbirka Iščem sonce / IgoR Gošte je dragocena, ker prinaša pristno sporočilo. Ni olepševanja in ni ponavljanja starih pesniških obrazcev, temveč iskrena, neposredna govorica srca in razuma. Pesnik nas spomni, da nam sonce ni vedno dano, ampak ga je treba iskati – in da je prav v tem iskanju skrita vrednost življenja.

Recenzijo je pripravila pisateljica in kolumnistka Milena Miklavčič.

The post Namig za branje: Igor Gošte: Iščem sonce appeared first on Slovenec.