NACIONALIZEM: Thompson über alles

Pišem vam danes, dragi moji, o mega dogodku v Zagrebu, nocoj, v soboto. S priporočilom: če razmišljate o poti na morje, potem samo v trikotniku Umag-Rovinj-Lovran. Če pa razmišljate o Zagrebu - pozabite. Razen če vam Plenki pošlje brezplačno letalo ...

Na zagrebškem hipodromu bo približno pol milijona ljudi. Nekaj nevidenega po 45 letih: takrat je mrtvega Tita pred železniško postajo pospremilo okoli 300.000 Zagrebčanov. T after T? Ne bi primerjal, ampak govorim, za začetek, le o statistiki. Na Thompsonovem koncertu bo ta megalomanska.

Ko gre za kulturo in politiko, ta koncert dokazuje nemajhna prizadevanja desničarskega režima, da zastrupi še zadnje mišje luknje, v katere se je zavlekla hrvaška »levica«. Z eno (sicer pomembno) podrobnostjo: spodkopavanjem lastne levičarske vlade v prestolnici. Gre za orkestrirano kulturno-politično (re)fašizacijo države. Ki je že tako ali tako prebrisana članica kluba desničarskih držav EU.

In prav zato Zagrebu grozi paraliza. Zaradi koncerta na hipodromu se zapirajo mostovi, soseske in ključne ceste. Strokovnjaki opozarjajo: načrt ne predvideva prihoda več deset tisoč vozil ... »Ne vem, kje bom, vem pa, da me ne bo v Zagrebu,» pravi prebivalec Kajzerice (sicer soseske ljubiteljev Thompsona par excellence). V obsednem stanju policija poroča o »tolažbi« – do tega dela mesta se bodo lahko z avtomobili pripeljali le prebivalci. Ostali naj pridejo peš. V redu, ampak kam bodo šli sto tisoči prišlekov s svojimi avtomobili? Kaj pa, če na primer ostanejo v koloni v Karlovcu? Do Zagreba je približno 40 kilometrov, le deseturni sprehod ...

Medtem ko evforija »thompsonovcev« in kupa skrajno desničarskih strank traja, se najdejo tudi tisti, ki ostro kritizirajo Marka Perkovića Thompsona. Tako novinar Ilija Jandrić trdi, da je priljubljeni glasbenik »ideološki pevec«, ki s tem zasluži milijone: »Kar zadeva fenomen Thompson, je on v prvi vrsti politični pevec. O njegovem glasbenem slogu ali vokalu nima smisla razpravljati, občinstvo ga posluša zaradi ideologije, na kateri ta zasluži milijone. Mene ni nikoli prepričal, ne zaradi ideologije, ne zaradi patriotizma in domovinske vojne, ampak zaradi ustaških pesmi, ki jih je pel, in od katerih se, zvito, v vseh teh desetletjih ni nikoli jasno distanciral ... Ampak na Hrvaškem je postal mainstream, očitno najbolj priljubljen pevec, to je dejstvo ... Nihče od mlade generacije na njegovih koncertih ne nosi majice z verzom »Vetrovi z Dinare«, »Moj Ivan, si bil pred kratkim na Kupresu« ali »Oh Zagora, kako si lepa ...«, ampak tiste o Francetiću in Bobanu (ustaških klavcih, op. av.).

Urednik portala Glazba.hr Bojan Mušćet pravi: »Velikemu številu ljudi v njihovi vsakdanji komunikaciji manjka nacionalno-krščanska naracija, lahko bi rekli celo domoljubna. In ti ljudje potrebujejo določenega junaka. Ljudje te junake vidijo najprej v športu, nato pa še v glasbi. Marko Perković Thompson je eden takih vzornikov ...«

Marko Vučetić, univerzitetni profesor filozofije in teologije iz Zadra, nekdanji poslanec, eden vidnih kritikov družbenih in političnih razmer na Hrvaškem, pa meni: »Thompson ni prepovedan kot izvajalec v Republiki Hrvaški, je pa v mnogih državah zaradi spogledovanja z ustaši ... Nismo ozavestili, kaj je politika in politična situacija, zato smo se znašli v polplemenski državi in se še kar naprej borimo za Hrvaško in svojo hrvaškost v državi, ki je suverena in jo priznava svet. Gre za notranji nemir, kjer se še nismo zavedli svoje identitete in bežimo pred njo ... Iz brali smo suverenizem, nekakšen trdi nacionalizem, ki nima oporne točke v zgodovini in ki nam preprečuje, da bi udejanjili državo, državljansko zavest ... Posameznik je tisti, ki je dragocen, državljan je dragocen. Državljan je dragocenejši od države, posameznik je dragocenejši od kolektiva ... Smo v fazi terorja brezumnega kolektivizma, ki se ne zaveda, da vstopa v kanibalsko fazo. Nima sovražnika in zato se je vdal kanibalizmu.«

Nocoj bo pol milijona Hrvatov zmagoslavno osvojilo po slednje oaze svobode in demokracije na Hrvaškem. Sprejemam izraze sočutja in si s samoironijo ponavljam stavek, ki ga je nekdo zapisal v knjigo vtisov nekdanjega sarajevskega vlaka Olimpik Express: »Vlaki gredo mimo, minila bo tudi dosmrtna ječa ...«