»Na spletni strani našega kluba je tudi ... slovensko-zamejski slovar«

Že po nekaj besedah s Tino Hussu začutiš utrip življenja pri dvajsetih. Nekako v slogu pesmi Cela ulica nori, ki pravi, da ne potrebuješ velikih besed, temveč odprto okno, sandale, nasmeh in žar v očeh. Kratki odgovori, ne pa zaradi tega nezanimivi. Konkretni sodobni primeri. Za poglabljanje in vprašanje, kaj bo jutri, bo že čas.

No, če je jutri uganka, torek ni: 1. april bo namreč dan za slavje. Klub zamejskih študentov (KZŠ) bo v Ljubljani obeležil desetletnico ponovnega zagona delovanja. Tina Hussu, ki se zdaj deli med domačim Križem in Ljubljano, je predsednica kluba.

Pri tistih, ki so študirali v Ljubljani, so spomini na študentska leta običajno polni zabavnih zgodb in anekdot. Ste kdaj poslušali takšne zgodbe?

Dostikrat. Večkrat pridejo v Ljubljano nostalgično obujat spomine tisti, ki so ustanovili klub, ali tudi drugi. Zabavno jih je poslušati, ko razlagajo, kaj so počeli.

To so potemtakem ljudje, ki so samo nekaj let starejši od vas ...

Recimo taki, ki so zaključili univerzo pred petimi leti.

Kaj pa zgodbe ljudi, ki so ljubljansko univerzo obiskovali v prejšnjem stoletju, ste kdaj poslušali?

Bolj malo.

Težko boste zato odgovorili na naslednje vprašanje, a vseeno ... Mislite, da se vaše življenje v Ljubljani lahko primerja z izkušnjami tistih, ki so v slovenski prestolnici študirali, ko Slovenija še ni bila v EU ali ko še ni bila samostojna država?

Mislim, da selitev iz enega mesta v drugo zmeraj pomeni, da se moraš prilagoditi novostim, v tem primeru drugačnemu šolskemu sistemu. Kaj so moji predhodniki konkretno doživljali, ne vem, si pa predstavljam, da so bile začetne težave podobne.

Kaj je bilo za vas ob prihodu v Ljubljano najtežje?

Velikih problemov nisem imela. Malo so me spravili v krizo papirji, ki sem jih morala urejati, recimo na Upravni enoti.

Ste imeli kaj težav zaradi upravnih izrazov, ki se uporabljajo v Ljubljani in jih v Italiji večinoma ne poznamo?

Se pač privadiš. Bi pa omenila smešno reč, in sicer da imamo na spletni strani našega kluba slovensko-zamejski slovar, ki mi je precej pomagal.

Jezikovne razlike so včasih večji problem v neformalnih okoliščinah. Tam si si knjižnim jezikom ne moreš pomagati, poznati moraš žargon mladih, »ljubljanščino« ...

Tudi s tem v glavnem ni bilo težav, se pač naučiš, in to do te mere, da potem še tebi »zbeži« kakšna besedica ...

Pijete kavo?

Ja.

Niti zaradi kave niste ob selitvi v Ljubljano doživeli šok?

Svetovali so mi prave kraje, kam naj grem na kavo. Takoj sem razumela, zakaj so mi jih (se nasmehne).

Koliko je trenutno Slovencev iz Italije, ki študira v Ljubljani?

V našem klubu je približno 90 članov in 75 ali 80 teh študira v Ljubljani. Je pa v Ljubljani tudi dosti drugi zamejskih študentov, ki niso včlanjeni v klub, zato je Slovencev iz Italije tu gotovo več kot 100.

Zakaj je dobro, da obstaja KZŠ?

Ko prideš v kraj, kjer ti je vse novo in v katerem se moraš prilagoditi novemu sistemu in si poiskati novo družbo, ti klub pomaga. Srečaš znane obraze in srečaš ljudi, ki so šli skozi to, kar čaka tebe. Dobiš koristno pomoč in nasvete.

V torek boste praznovali desetletnico obuditve delovanja KZŠ. Zakaj ste želeli slovesno obeležiti to obletnico?

Mislim, da je to kar precej velik dosežek. V teh desetih letih smo precej zrasli, pridobili smo veliko novih članov, s 15 smo prišli na več kot 100. Veliko stvari smo naredili, izvedli razne projekte, pomagamo maturantom in študentom ... Zdaj smo postali precej prepoznavni tako tukaj kot pri nas.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.