Na sonce, na Čemšeniško planino

2 hours ago 19

ARTICLE AD

Če v nedeljo dopoldne zazvoni telefon, misel pogosto najprej uide k slabim novicam. Tokrat pa je bil klic drugačen – navdihujoč. »Kje ste? Pridite na Čemšeniško planino, tu imamo sonce,« je zazvenelo v slušalki. Odločitev je padla hitro.

Sledile so hitre priprave, preverjanje opreme in obvezna »rezerva«, saj v hribih nikoli ne veš, kaj te čaka. Pot nas je vodila do vznožja pri Prvinah, kjer je živahen vrvež že nakazoval, da so se mnogi podali proti zasneženim pobočjem. Čeprav snega ni bilo v izobilju, ga je bilo dovolj za sankanje – sankačev pa več kot dovolj.

Megla ni ostala le v dolini, temveč je v rahlo sivo kopreno ovila tudi Prvine. A to nikogar ni ustavilo – ne sankačev ne pohodnikov, tudi nas ne. Odpravili smo se soncu naproti. Po snegu, ki je škripal pod nogami, smo vztrajno pridobivali višino in med potjo opazovali, kako sonce sramežljivo kuka skozi megleno sivino.

Na cilju nas je pričakalo rahlo razočaranje. Sonce se je medtem skrilo, tolažba pa so bile besede, da je še pol ure prej sijalo na kočo. Prepozni smo bili. Tako kot mnogi drugi smo se zato zatekli v planinsko kočo na Čemšeniški planini, na 1120 metrih nadmorske višine.

Če sonca ni bilo zunaj, je v koči sijalo drugače – v obliki prijaznih deklet za točilnim pultom, ki so hitro in z nasmehom postregla tako pijačo kot hrano. Prijetno presenečenje je sledilo tudi ob plačilu, saj cene niso pretirane, kar pojasnjuje, zakaj je Čemšeniška planina tako priljubljena med pohodniki.

Čeprav sončnih žarkov tokrat nismo ujeli, se bomo tja zagotovo še vrnili. Pot ni zahtevna – resda je bila zaradi snega nekoliko bolj spolzka –, a z zmernim tempom jo zmore vsak povprečen pohodnik. Morda bo ravno takšen krajši izlet prava priložnost, da po prazničnih dobrotah razgibate telo. In če boste imeli srečo, vas bo na Čemšeniški planini pričakalo tudi sonce.