Na Krasu izjemno arheološko odkritje

Slovenska arheološka stroka je na Krasu prišla do izjemnega odkritja - več kilometrov dolgih kamnitih struktur, ki so jih prazgodovinske skupnosti uporabljale za množični lov na divjad. Kot sta sporočila avtorja raziskave Dimitrij Mlekuž Vrhovnik in arheolog iz Mavhinj Tomaž Fabec, gre za eno največjih tovrstnih prazgodovinskih arhitektur v Evropi.

Študija, ki sta jo izvedla Mlekuž Vrhovnik z ljubljanske Filozofske fakultete in Tomaž Fabec z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), temelji na zračnem laserskem skeniranju - LiDAR, terenskih raziskavah, izkopavanjih in analizah z uporabo geografskih informacijskih sistemov (GIS).

Mlekuž Vrhovnik je za STA povedal, da je študija rezultat dveletnega dela, da pa je do odkritja prišlo pravzaprav po naključju. Ob pregledovanju LiDAR posnetkov Krasa in kartiranju različnih značilnost v okviru nekega drugega projekta je naletel na zanimivo značilnost, za katero ni natanko vedel, kako si jo razložiti.

S Fabcem, s katerim tudi sicer prijateljujeta, sta se nato odpravila na teren in prišla do zanimivega odkritja. Ker za svoje raziskave nista imela projektnega okvirja, sta jih izvajala v prostem času, a z vsemi dovoljenji, ob koncu sta bila deležna tudi finančne podpore nekaterih institucij. Izvedla sta celovito raziskavo in svoje odkritje objavila v današnji številki ugledne znanstvene revije Proceedings of the National Academy of Sciences (PNAS).

Kot je poudaril Mlekuž Vrhovnik, je bilo odkritje precej naključno in tudi presenetljivo ter izstopa iz okvirja vseh ostalih arheoloških raziskav na Krasu, kar jih opravljajo.

Rezultati raziskave razkrivajo zapletene suhozidne sisteme v obliki lijaka, dolge od nekaj sto metrov do več kilometrov, ki se zaključujejo s pastmi pod skalnimi stopnjami ali stenami, v katere so prazgodovinske skupnosti usmerjale črede divjih živali. Izkopavanje ene od pasti je pokazalo, da je bila struktura okoli 3500 let pred sedanjostjo že dolgo opuščena.

Odkritje spreminja razumevanje evropske prazgodovine ter kaže, da so lovske skupnosti ustvarjale monumentalne krajinske strukture, ki so zahtevale odlično poznavanje prostora, zapleteno organizacijo, natančno načrtovanje in upravljanje s sezonskimi presežki mesa, sta med drugim zapisala.