Multimedijski poklon ženskam v drugi svetovni vojni

»Bila sem še otrok, vendar se še dobro spomnim, ko se je v vasi širila novica, da bo vojne kmalu konec.« »Osvoboditelje smo želeli pričakati z zastavo. Dekleta so jo skrivaj zašila - belo, modro in rdečo, slovensko, z rdečo zvezdo v sredini.« »Streli so ugasnili. Glas je zakričal, da je vojne konec. Občutka svobode, ki me je tedaj prevzel, pa nikakor ne morem opisati.«

S prihodom partizanov v Trst oziroma v okoliške vasi se je zaključila večglasna ženska pripoved o življenju pred in med drugo svetovno vojno v naših krajih. Pričevanja takratnih žen, mater, deklet, Slovenk in partizank so skupaj stkale članice Tržaške folklorne skupine in Ženske pevske skupine Stu ledi. Ob 80. obletnici osvoboditve so v soorganizaciji z dolinsko občino in v okviru pobude Kultura osvoboditve - osvoboditev kulture pripravile multimedijsko predstavo in jo na predvečer praznika osvoboditve, v četrtek, uprizorile v boljunskem občinskem gledališču Franceta Prešerna.

Skozi branje odlomkov in spominov, z ljudsko in partizansko pesmijo, glasbeno spremljavo v živo ter s projekcijo takratnih fotografij so pospremile občinstvo v burno dogajanje med dvajsetimi in petdesetimi leti prejšnjega stoletja. Večglasno pripoved v režiji Bože Hrvatic so naslovile Oh ta dolga, dolga pot ... Dekleta in žene v boju za preživetje, svobodo in boljši jutri. Zamisel je nastala zato, da bi se ob visoki obletnici poklonili osvoboditeljem in še zlasti ženskam. Njihovo življenje v vasi že pred vojno ni bilo lahko, nato so se tudi te vključile v boj za svobodo, druge so ob skrbi za dom, otroke in kmetijo sodelovale, kolikor so mogle. Njihova imena pa večini niso znana.

Mira Bandi, Zorka Legiša Mervic, Meri Merlak, Nika Gombac, Angela Čok Pečar, Nela Sosič. In še mnogo drugih. Dekleta in ženske, ki so delovale kot kurirke, raznašale propagando, partizane oskrbovale z zdravili, pa tudi sodelovale kot borke na terenu, so prihajale iz Trebč, Bazovice, Doline, Prebenega, s Kontovela in iz drugih okoliških vasi. Leta 1943 so začele tajno delovati partizanske šole in nekatere ženske so v njih delale kot učiteljice. Prava posebnost je bila partizanska šola v Trebčah, kjer je deloval celo vrtec, je bilo slišati v gledališču. Devinska šola pa je bolj znana po tragičnem koncu. Mlade ženske, ki so tam skrivaj poučevale, so nacisti privedli v zapor. Nekatere so obsodili na smrt, druge so odpeljali v taborišče.

V boljunskem gledališču je številno občinstvo prisluhnilo mnogim drugim tragičnim in presunljivim poglavjem iz tistega časa. Nasilna zasliševanja, beda taborišč, uničena mladost in življenja. Upornice so prestale neizmerno nasilje, prizanesli niso niti nosečnicam. Mladenko so prisilili, da gleda, kako mučijo njenega moža. Med zasliševanji so bila posilstva na dnevnem redu. Tudi elektrika je bila njihov sestavni del. Težke občutke, ki so jih v dvorani ustvarile pričevalne izpovedi izpred osemdesetih let, so olajšali le spomini o trenutkih druženja na domovih in v vasi, o tajnih sestankih, ki so jim prisluškovali otroci, o obiskih partizanov v vasi, pa tudi o drznih gospodinjah, ki so Nemce kdajpakdaj z besedo tudi ošvrknile.

Taka, pogumna, je bila tudi Lucija iz Doline. Bila je terenka, to se pravi, da je spremljala tiste, ki so se želeli pridružiti partizanom, po poti Gabrje do postojanke pod Socerbom. »Doma smo jo čakali trije otroci. Še danes se sprašujem: in ce bi se ji kaj zgodilo,« o njej pripoveduje hči. »Nekega dne je nemški vojak razbil okensko šipo in s štedilnika pobral skuhano polento. Ko ga je mama srečala, ga je prijela za srajco in ga jezno vprašala: Gut polenta?! Bila je res korajžna ...«