»Mladoletnikom želim biti rejniški oče, na katerega se lahko vedno zanesejo«

Milje so skupaj s Trstom in z drugimi obmejnimi občinami tiste, ki na severovzhodu Italije najbolj občutijo posledice državne migracijske politike. Prehajanje slovensko-italijanske meje tu ni le novica, objavljena v dnevniku, migrante lahko tu vsakdo sreča na ulicah, trgih ali v gozdu, po katerem hodijo v iskanju boljšega življenja. Ali se bo njihovo življenje zares izboljšalo, bodo odkrili le s časom.

Pri tem verjetno upajo, da bodo na poti deležni prave pomoči, predvsem pa srečali prave ljudi, ki jih bodo primerno usmerjali. Prav to nalogo prevzema Miljčan slovenskega porekla Boris Tič, upokojenec, skrbnik mladoletnih tujih državljanov brez spremstva.

Kaj vas vodi v prostovoljstvo?

S prostovoljnim delom se ukvarjam že celo življenje. Preden sem se upokojil, sem pomagal zlasti starejšim, potem pa se je v meni porodila želja po novih izkušnjah in sem se odločil, da svoj čas posvetim mladim, v tem primeru tujcem. Milje so tako kot Trst že od nekdaj mesto migracij, prihodov in odhodov.

Tudi sami ste prišli na Tržaško kot begunec iz Izole. Z mamo ste kot otrok občutili, kaj pomeni zapustiti domovino v iskanju boljšega življenja. Morda vas je ravno to vodilo v sodelovanje v vlogi skrbnika?

Nekega dne sem pri Rabujezu opazil moškega, migranta, z osemletnim otrokom, ki je skočil iz grmičevja na cesto, da bi stopil na mestni avtobus. Ko se je avtobus ustavil, sta poskusila vstopiti, ampak voznik je - ko je opazil, da sta pribežnika - zaprl vrata in jima ni dovolil, da bi se peljala. Oče je pogledal sina in ga miril, češ da bosta vseeno skupaj prispela do mesta.

Takrat sem si postavil vprašanje: kaj pa če bi bil otrok sam? Nekje v domovini bi njegov oče skrbel zanj in razmišljal, ali bo res prišel do cilja in koga bo srečal na svoji poti. Lepo bi bilo, da bi srečal nekoga, ki mu pomaga.

Malo zatem sem v dnevniku prebral novico, da deželni varuh človekovih pravic išče prostovoljce, ki bi bili skrbniki mladoletnih tujih državljanov brez spremstva. Nisem točno vedel, za kaj gre, a želel sem pomagati.

Varuh v sodelovanju s sodiščem za mladoletne sestavi seznam in prostovoljcem zagotovi primerno izobraževanje. Koliko ljudi se običajno prijavi?

Na izobraževanje pride marsikdo. Številni se sicer prav med spoznavanjem vloge in nalog skrbnika premislijo. Prostovoljcev je vedno premalo, mladostnikov pa, ki bi potrebovali odraslega skrbnika, veliko.

Kdo so mladi, za katere skrbite, in kaj pravzaprav predvideva skrbništvo?

V glavnem gre za migrante in begunce, ki so tik pred polnoletnostjo. Ko pridejo na Tržaško, javijo, da so mladoletni in imajo zato olajšave oz. zagotovljeno neko večjo zaščito. Ko pridejo v sprejemni center, jim sodnik dodeli skrbnika s seznama, na katerega se v času razpisa lahko vpiše vsak državljan. Takrat nastopimo prostovoljci. Najprej preverimo, če je bivanje mladoletnika v sprejemnih centrih v skladu z zakonom in če so jim zagotovljene vse pravice. Nato pa si z varuhom človekovih pravic prizadevamo za njihovo izobrazbo in vključitev v družbo. Postanemo nekakšen most z družbo. Pojasnimo jim, kakšno vlogo ima vsaka institucija, katere dokumente potrebujejo in druge osnovne informacije. Sam pa se imam za nekakšnega rejniškega očeta, na katerega lahko vedno računajo, tudi ko postanejo polnoletni.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.