Mikroplastika v igračah in hrani: Kaj zaužijemo vsak dan – in zakaj je čas za alarm

Starši se pogosto trudijo narediti vse prav: izbirajo ekološko hrano, preverjajo deklaracije, izogibajo se sladkorju, glutenu, aditivom. Z veliko skrbnostjo pripravljajo obroke, pazijo, da otrok ne poliže plastične žlice, ki je bila predolgo v vročem loncu, in premišljeno kupujejo kozmetiko brez parabenov. Potem pa, v iskanju »poceni in luštnega«, kliknejo na barvito igračo iz spletne trgovine s Kitajske ali naročijo majico s samorogom za dva evra – in s tem, nevede, otroku dostavijo paket mikroplastike, svinca, formaldehida ali celo rakotvornih barvil.

Mikroplastika je danes povsod. V vodi, v zraku, v zemlji, v hrani – in, kar je najhuje, tudi v naših telesih. Gre za izredno drobne delce plastike, manjše od pet milimetrov, ki nastanejo zaradi razpadanja večjih plastičnih izdelkov ali pa so že namensko proizvedeni kot mikrokroglice. Na poti od tovarne do kuhinje, od trgovine do telesa, prečkajo številne meje – tudi zakonske in etične. Študije so pokazale, da povprečen človek zaužije na leto več deset tisoč mikroplastičnih delcev, največkrat nevede – skozi vodo, ribe, sadje, sol, zrak. Pri otrocih je vnos še večji, saj pogosteje dajejo stvari v usta, imajo hitrejši metabolizem in manjše telo.

A še bolj skrb vzbujajoča je plastika, ki se skriva v igračah, oblačilih in vsakodnevnih predmetih, s katerimi prihajajo otroci neposredno v stik. Pri tem sta podjetji Temu in Shein v zadnjih mesecih postali simbol težave, ki ni le etična ali okoljska, ampak tudi neposredno zdravstvena. Evropska komisija je Temu uvrstila na seznam »zelo velikih spletnih platform« in proti njej sprožila uradno preiskavo zaradi prodaje potencialno nevarnih izdelkov – med njimi igrač, ki ne ustrezajo varnostnim standardom EU. V preizkusih t. i. »mystery shoppinga« so se izkazale za neustrezne številne igrače, saj so vsebovale previsoke ravni ftalatov, formaldehida, težkih kovin in plastike, ki se lahko v telesu razgradi v strupene spojine.

Ftalati, na primer, so skupina kemikalij, ki plastiki dajejo prožnost. Najdemo jih v mehkih delih igrač, otroških dudah, gumijastih figuricah in celo v oblačilih s potiski. V EU je njihova uporaba v otroških izdelkih močno omejena, a izdelki iz nepreverjenih virov pogosto teh omejitev ne upoštevajo. Ftalati dokazano vplivajo na hormonski sistem, povezani pa so tudi z motnjami v razvoju, znižano plodnostjo in povečanim tveganjem za nastanek določenih vrst raka. Podobno velja za formaldehid, ki se uporablja pri obdelavi tekstila, da se ta ne mečka in ne krči, a draži kožo in dihala ter je v večjih količinah rakotvoren. V nekaterih izdelkih so bile odkrite tudi nevarne količine svinca, kadmija in nitrozoaminov – snovi, ki bi morale biti daleč stran od otroških ust.

Mikroplastika in druge strupene snovi pridejo v otroški organizem na različne načine. Pri igračah je to največkrat skozi usta – otrok da predmet v usta, grizlja mehke dele, ali pa se mikrodelci prenesejo z rok na hrano. Plastika v tekstilu se skozi kožo sprošča ob potenju ali segrevanju, ob pranju pa se mikrovlakna sproščajo v zrak ali vodo in lahko vstopajo skozi dihala. V prebavnem traktu lahko nase veže težke kovine in druge toksine, ki potem prehajajo v kri. Posledice še niso v celoti raziskane, a dokazi se kopičijo: mikroplastika povzroča vnetne odzive, vpliva na črevesno floro, lahko oslabi delovanje imunskega sistema in dolgoročno škodi zdravju.

In čeprav se zdi, da gre za grožnjo, ki prihaja od daleč, pravzaprav vstopi v dom skozi vsakdanjo odločitev. Izbira poceni igrače, naročilo superg s svetlečimi podplati, odločitev za komplet flisastih pajkic za 5 evrov. Nič od tega ni naključje – temveč del sistema, ki proizvaja milijarde izdelkov brez nadzora, brez standardov in brez dolgotrajne odgovornosti. Ko naročimo izdelek, ki je na spletni strani prikazan kot »top izbira« za otroke, ne moremo vedeti, v kakšnih pogojih je bil izdelan, kateri materiali so bili uporabljeni in kdo – ali kaj – bo dolgoročno plačal ceno.

Paradoks je očiten: medtem ko doma pazimo na vsako sestavino obroka, otroku mimogrede damo v roke igračo, ki je polna snovi, ki bi jih v hrani nikoli ne dovolili. In ravno to je razlog, zakaj je treba ozaveščenost dvigniti še na višjo raven. Zdrava prehrana je nujna, a zdravje otrok je ogroženo tudi tam, kjer ga ne vidimo – v plastičnih kuhinjah, v svetlečih oblekah, v dišečih nalepkah, ki pridejo v stik z njihovim telesom vsak dan.

Rešitev ni preprosta, a prvi korak je vedno enak: vprašati se, kdo je izdelek naredil? Kaj vsebuje? Ali ima ustrezne certifikate? Je proizveden skladno z evropskimi standardi? In predvsem, ali bi to dovolili, če bi vedeli, kaj je v njem? Mikroplastika je postala tihi spremljevalec sodobnega otroštva. A prav odrasli smo tisti, ki odločamo, koliko jo bo – in kje bomo potegnili mejo.

Petra Znoj