Miklavž: zgodba, simboli in sodobni pogled na dobrega moža

Miklavž, ki ga otroci v Sloveniji pričakujejo vsako leto 6. decembra, je ena najstarejših in najbolj zakoreninjenih decembrskih tradicij pri nas. Njegova podoba temelji na zgodovinski osebnosti sv. Nikolaja, škofa iz Mire, ki je živel v 4. stoletju v današnji Turčiji. V krščanski zgodovini je bil znan po svoji izjemni dobroti, skromnosti in predvsem po tem, da je pomagal tistim, ki so bili potisnjeni na rob družbe. O njem krožijo legende o skrivnem obdarovanju revnih družin, o reševanju mornarjev in zaščiti otrok. Zaradi teh dejanj je postal eden najbolj priljubljenih svetnikov v Evropi, kar se je sčasoma prepletlo z ljudskimi običaji ter preraslo v današnje praznovanje Miklavža.

V Sloveniji Miklavža upodabljamo kot skromnega, resnega in dobrodušnega škofa z belo brado, mitro in škofovsko palico. Njegovi simboli niso naključni: mitra predstavlja duhovno avtoriteto, škofovska palica pastirsko skrb za ljudi, bela brada pa čistost in modrost. Posebno pomembno vlogo ima tudi njegov spremljevalec angel, ki simbolizira dobroto in varstvo, ter parklji, ki predstavljajo drugo plat človeškega značaja – strah, greh in tisto, kar nas opominja, da dobrota ni samoumevna.

Parklji, krampusi in razlike med njimi

Slovenska tradicija pozna parkeljne, ki spremljajo Miklavža kot opozorilo in kot protiutež njegovi dobroti. Njihova naloga ni kaznovanje, temveč opominjanje. V alpskem svetu, zlasti v Avstriji in na Bavarskem, se pojavlja sorodna figura krampusa. Krampus je praviloma bolj grotesken, divji in izraziteje demoniziran lik, pogosto s kozjimi rogovi, dolgim rdečim jezikom in glasnimi verigami. Medtem ko so parkeljni običajno manj strašljivi in kulturno bolj povezani z vzgojno funkcijo, so krampusi ponekod del spektakularnih, hrupnih in precej divjih povork, ki imajo močnejšo ritualno tradicijo. Pri nas se ti dve figuri prepletata, vendar je miklavževanje še vedno bolj umirjeno in usmerjeno v simbolni pomen dobrote.

FOTO: Arhiv

Kdo praznuje Miklavža in kako

Miklavž je najbolj razširjen v katoliških državah osrednje Evrope – v Sloveniji, Avstriji, Nemčiji, na Hrvaškem, Madžarskem ter v delu Italije. V nekaterih severnih državah so ga kasneje nadomestile druge figure, kot je recimo Santa Claus na Nizozemskem ali Father Christmas v angleško govorečih krajih, vendar se na veliko mestih ohranja ločeno praznovanje svetega Nikolaja.

V Sloveniji je Miklavž pogosto prvi decembrski dobri mož, ki odpre praznično sezono. Njegovi obiski po mestih, vaških trgih in cerkvah so tradicionalno bolj skromni, pogosto tišji in poudarjajo duhovnost ter družinsko toplino. Običajno ga spremlja sprevod angelov in parkeljnov, otroci pa dobijo drobna darila, predvsem suho sadje, oreščke, jabolka, čokolado ali preproste igračke. Nekateri starši ohranjajo tudi star običaj, da otroci čez noč na okensko polico položijo krožnik, na katerega Miklavž odloži darila.

Miklavžev moralni vidik: skromnost, dobra vzgoja in spoštovanje

Za razliko od kasneje komercializiranega Božička Miklavž simbolizira skromnost in vrednote, ki so povezane s samo vzgojo. Njegovo obdarovanje ni namenjeno razkošju, temveč blagi opombi, da se dobro vrača z dobrim. Otroci tradicionalno prejmejo tudi butaro z vejicami ali šibo, ki ni mišljena kot kazen, temveč kot simbol moralnega premisleka.

Miklavž otrokom ne sporoča, da bodo za vsako napačno dejanje kaznovani, temveč jih spodbuja k razmisleku, k spoštovanju in k razumevanju dobrega vedenja. Ta moralni vidik njegove zgodbe je ključnega pomena za razumevanje njegove vloge v sodobnem času. Gre za preplet nežnosti, spoštovanja in odgovornosti – za simbol, ki opominja, da je dobrota stvar izbire.

Ko parkelj prestopi mejo: strah, ki lahko škodi

Čeprav imajo parkeljni svojo vlogo in tradicijo, se v zadnjih letih pojavlja vprašanje, kdaj strah pred njimi preseže mejo zdrave vzgoje. Parkelj bi moral predstavljati le opozorilo, ne pa povzročati travme. Včasih se zgodi, da se odrasli ob miklavževih sprevodih v svoji vnemi preveč razživijo in otroke prestrašijo do solz. To pa ni namen tradicije. Strah pred parkljem naj bo samo blaga vzgojna metafora, nikakor pa ne orodje za zastraševanje. Strokovnjaki za otroško psihologijo opozarjajo, da lahko pretiran strah povzroči občutek nemoči, sramu in tesnobe, zato se vedno bolj spodbuja k zmernosti in k razlagi simbolike.

Darila in tradicija obdarovanja

Miklavževa darila so v primerjavi z drugimi prazničnimi obdarovanji skromna, a prepoznavna. Tradicionalno so to suho ali sveže sadje, oreščki, medenjaki, čokoladni Miklavž in preproste igračke. V nekaterih regijah so otroci prejemali tudi pomaranče ali ostale agrume, ki so bili nekoč redka poslastica. Darila nikoli niso bila razkošna; njihov namen ni bil razvajanje, temveč lep, topel simbol, da je nekdo opazil otrokovo pridnost, dobroto ali trud.

Na ta način Miklavž ohranja ravnovesje med prazničnim veseljem in vzgojno noto. Otroci se ga veselijo, starši pa v njem vidijo priložnost za pogovor o lepem vedenju, prijaznosti, hvaležnosti in spoštovanju.