Miha Kovač profesor, publicist in komentator

Naj najprej opozorim, da branje na višji ravni ne pomeni zgolj branja bolj zahtevnih knjižnih vsebin; osnovna opredelitev pravi, da je branje na višji ravni zavedanje, da obstojijo različni načini branja, ki so vsi legitimni in koristni za različne reči. Branje s preletavanjem nam denimo omogoča, da s pomočjo zaslonskih tehnologij pregledamo ogromno število informacij, branje zahtevnejših, daljših besedil pa nas trenira v miselnih sposobnostih, ki so potrebne za globlje razumevanje tovrstnih informacij. Skrivnost uspeha je po mojem v kombinirani rabi teh dveh sposobnosti, in tega se v slovenskem izobraževalnem sistemu premalo zavedamo.
To po svoje ne čudi, gre tako rekoč za globalno bolezen: google zadnjih dvajset let in umetna inteligenca zadnji dve leti namreč ustvarjata vtis, da je do znanja lahko dostopati in ga tudi ustvarjati, zato so človeški miselni napori in pozivi k večji zahtevnosti izobraževanja ob teh strojih videti kot dinozavrski ostanek preteklosti. A to je nevarna iluzija: zgolj z reproduciranjem obstoječega znanja in papagajskim kombiniranjem obstoječih vsebin, kot to počne umetna inteligenca, ni mogoče priti do novih miselnih prebojev. Zato potrebujemo ljudi z globokim in kompleksnim znanjem, ki lahko s pomočjo tovrstnih strojev delajo čudeže…
Nekaj raziskav je pokazalo, da so ljudje, ki berejo bolj zahtevna literarna dela, poenostavljeno rečeno, kognitivno spretnejši in prožnejši od tistih, ki svojo bralno dieto omejijo zgolj na uspešnice. Zato ni vseeno, kaj beremo: z uspešniškim branjem ni seveda nič narobe, se pa moramo zavedati, da so njegovi kognitivni učinki šibkejši, kot če beremo resnejše knjige. Kot rečeno, je del branja na višji ravni tudi to, da se zavedamo, da obstajajo različna branja in da znamo temu primerno prilagajati svojo bralno strategijo.

Delo