Materinski dan, 25. marec – “Naziv, ki zveni preprosto, a nosi težo sveta”

Vikend pred 25. marcem v slovenskih trgovinah cvetje dobesedno leti s polic. Tulipani, narcise, vijolice – vse, kar diši po pomladi in simbolizira nežnost. Pekarne ponujajo torte s posvetili, šole pripravljajo recitale, otroci vadijo pesmice. A pod vsem tem bliščem in navidezno toplino se skriva vprašanje, ki ga premalo izrečemo naglas: ali še znamo praznovati materinski dan iskreno, brez naučenih fraz in obveznosti?

V Sloveniji materinski dan praznujemo 25. marca, na dan Marijinega oznanjenja. Gre za praznik, ki je močno povezan z versko tradicijo, a tudi z družinsko kulturo. Čeprav ni dela prost dan, je vsako leto priložnost za razmislek – ne le o materah, ampak tudi o tem, kako jih kot družba dojemamo, obremenjujemo in cenimo.

Materinstvo ni več tisto, kar je bilo pred desetletji. Današnje mame niso le skrbnice doma in otrok. So ženske, ki lovijo ravnotežje med kariero, partnerskim odnosom, samouresničitvijo in nevidnim delom v družini. Materinski dan bi zato moral biti več kot le čestitka – moral bi biti dan, ko kot družba povemo resnico o vlogi, ki jo postavljamo visoko, a jo hkrati premalokrat podpremo dejansko.

Foto: Pixabay

Praznik, ki se je izgubil med marketingom in rutino

Ko stopimo v trgovski center pred 25. marcem, ni težko opaziti, kako komercializiran je postal ta praznik. Na vsakem koraku so reklame: “Podarite mami, kar si zasluži!”, “Naj bo vaša mama razvajena kot kraljica!” ali “Posebna ponudba za najboljšo mamo na svetu!”. In medtem ko ni nič narobe, če mami kupimo nekaj lepega, se mnogi zavedajo, da je vse skupaj postalo predvsem še ena prodajna priložnost.

Otroci v vrtcih rišejo srčke, v šolah pripravljajo prireditve, a za tem pogosto stojijo vzgojiteljice in učiteljice, ki jih vodijo skozi proces praznovanja. Ko otroci odraščajo, pozornost na materinski dan usiha. Namesto ročno izdelanih risbic pridejo SMS sporočila, včasih objave na družbenih omrežjih. Nekatere mame pravijo, da si za materinski dan najbolj želijo – tišino. Uro brez skrbi, mirno kavo, morda sprehod brez vprašanj. Kar kaže, da je vrednost praznika lahko tudi v drobnih, tihih trenutkih.

Toda kako se je praznik, nekoč tako čustveno obarvan, izgubil med šablonskimi sporočili in marketinškim truščem? Očitno je, da se odnos do materinstva spreminja, a praznik ostaja ujet v preteklosti – kot neka kulturna slika, ki se jo obeša na steno enkrat letno, medtem ko se vsakdanjik odvija popolnoma drugače.

Mama – naziv, ki zveni preprosto, a nosi težo sveta

Biti mama je še vedno eno najbolj kompleksnih in zahtevnih življenjskih poslanstev. In čeprav družba rada govori o materinski ljubezni kot o nečemu samoumevnem, je realnost pogosto bolj zapletena. Materinstvo ne pride z navodili. Vsaka mama gradi svojo pot, pogosto brez ustrezne podpore, včasih celo z občutki krivde, ker ni popolna – čeprav prav popolnosti ni nihče nikoli zahteval.

Materinski dan bi moral odpreti prostor za iskrenost. Za pogovor o izgorelosti, o osamljenosti, o pritiskih, ki jih prinašajo družbeni ideali o “popolni mami”. V dobi družbenih omrežij, kjer mame objavljajo popolne družinske slike, je pritisk še večji. Mama, ki komaj zjutraj popije kavo in ki je pozabila na roditeljski sestanek, se lahko hitro počuti manjvredno. In prav ta občutek tihega neuspeha je tisti, o katerem se redko govori, pa bi se moralo – še posebej na materinski dan.

Vsaka mama ima svojo zgodbo. Nekatere so samohranilke. Druge živijo s partnerjem, a se počutijo, kot da vzgajajo same. Spet tretje skrbijo za otroke s posebnimi potrebami ali pa so prestale dolgotrajne poti do materinstva – z medicinsko pomočjo, posvojitvijo, ali srčnimi izgubami. Materinski dan bi moral biti tudi dan priznanja tem zgodbam, ne le dan za rože in tortice.

Foto: Pexels

Otroštvo se spreminja, a čustvena vez ostaja

Čeprav se oblike materinstva spreminjajo, čustvena vez med mamo in otrokom ostaja nekaj posebnega. Od prvih trenutkov v porodnišnici do poznih let, ko odrasli otroci še vedno kličejo mamo po nasvet, je ta vez pogosto nenadomestljiva. A tudi ta odnos ni brez izzivov. Sodobne mame so pogosto razpeti med tem, da želijo biti “prijateljice” otroku in hkrati ohraniti avtoriteto. Meja med vzgojo in permisivnostjo je zabrisana, zahteve otrok pa so z leti vse bolj pod vplivom tehnologije in digitalne kulture.

Kljub temu večina otrok – ne glede na starost – materinski dan dojema kot poseben trenutek. Tudi če pozabijo na datum ali ne znajo prav izraziti hvaležnosti, mnogi čutijo tisto notranjo toplino, ki jih povezuje z mamo. In prav to čustvo je morda največja vrednost tega praznika. Ne darilo. Ne voščilo. Ne objava. Ampak misel. Spomin. Pogled, ki pove več kot besede.

Ko otrok odraste, mama ostane mama

Ena od največjih resnic materinstva je, da otrok z leti odraste, mame pa v srcu ostanejo mame. Tudi takrat, ko otrok ne potrebuje več pomoči pri domači nalogi, ko ne išče več objema ob padcu, ko gradi svojo družino. Tudi takrat mame skrbijo – v tišini, brez potrebe po priznanju.

Zato bi moral biti materinski dan povabilo, da se z mamo pogovorimo. Da vprašamo, kako se res počuti. Da jo pogledamo kot žensko s svojo zgodbo, ne le kot osebo, ki nam je nekaj dala. In da jo poslušamo. Ker včasih najboljša darila niso zavita v celofan, ampak v prisotnost, v pogovor, v iskren objem.

Objava Materinski dan, 25. marec – “Naziv, ki zveni preprosto, a nosi težo sveta” se je pojavila na Vse za moj dan.