Mario Magajna, fotoreporter, ki je beležil našo rast in zaton

Na tem mestu objavljamo odlomek posvetila fotoreporterju Mariu Magajni, ki je izšel v današnji posebni prilogi ob 80-letnici Primorskega dnevnika. Besedilo je zapisal pisatelj Miroslav Košuta.

Mario Magajna je maja 1945 je dokumentiral prihod partizanov in začel pot s Primorskim dnevnikom kot fotoreporter, kar je dejansko bil do leta 1993, čeprav upokojen že dve desetletji.

Po ovekovečenju zadnjih ur boja in prvih dni osvoboditve z neizmernim slavjem na Velikem trgu pod Mihcem in Jakcem, je v nasledniku Partizanskega dnevnika dobil temnico, ki jo je polnil s posnetki otroških iger, stojnic na Ponterošu, trt v paštnih, sončnih zatonov in kraškega ruja, a tudi razdejanega kriškega portiča z napisom Tukaj je slovenska obala in štrajkov in policijskega nasilja in obmejnih ramp, tabel in bodeče žice.

Lezel je na zidove, balkone in drogove

Predstavljam si njegovo veselje, ko bi slikal današnjo počastitev. Tudi on se je na svojih zadnjih sprehodih opiral na palico, ampak z nikonom okoli vratu, za vsak primer, če bi mu pot prekrižala srna, če bi se mu nasmehnil otroški obraz ali če bi ga pozdravil kmet s traktorja. Takega nam ga je v dokumentarcu ohranil Marko Sosič, tudi s spomini na maršala Tita in Jovanko.

Vendar v nas priletnih živi mlad, razigran, v naglici, ko hiti v temnico, da izroči sliko za kliše, ker še ni nastopil čas računalnikov. Lezel je na zidove, na balkone, na obcestne drogove, kamor ga je silil objektiv, da zabeleži sceno pod pravim kotom in s primerno osvetlitvijo.

Nepodkupljiv objektiv

Ne vem, kam je splezal, da me je posnel 1. maja na Goldonijevem trgu z Alešem na ramenih ob družini in kolegu Marjanu Dolganu. Pričevalec pol stoletja slovenske zgodovine, narodne skupnosti zunaj meja matične domovine, življa ob zahodnem braniku, pričevalec z nepodkupljivim objektivom, ki je beležil ljudske šege in običaje, spremljal našega človeka od ranega jutra do veselih ponočevanj, v prazničnih in žalostnih dneh, v vihranju zastav in hreščanju zvočnikov, kadar so nam kipela srca od sreče in kadar sta legala v nas tema in bridkost.

Beležil je našo rast in zaton, da ostaneta vklesana v zgodovino. Zapustil nam je izjemno bogat arhiv o življenju, delu in kulturi slovenske skupnosti v Italiji, pa o potovanjih križem sveta in doživetjih letnih časov, ki zanj skrbi Odsek za zgodovino NŠK v Trstu, da seznama nagrad in odlikovanj niti ne omenjamo, od Reda viteza za zasluge italijanske republike do Tomšičeve nagrade za življenjsko delo.

Več v današnji (torkovi) prilogi Primorskega dnevnika