Lokalne legende: Ingrid Gregorič, plesalka

Ingrid Gregorič se je preizkusila v marsikaterem športu, a najbolj doma se je od nekdaj počutila v plesu. Plesati je začela pri osmih letih v Plesni šoli Urška v Izoli, nato pa nadaljevala v plesnem studiu LAI. Kljub temu, da je »Izolanka za vedno«, se je vseeno prepisala v plesno šolo v Koper, kjer je sodelovala s plesalcema Sinišo Bukincem in Kristino Pojbič. »Od takrat naprej je šlo vse navzgor. Ko sem morala izbrati, kje bom nadaljevala srednješolsko izobrazbo, sem izbrala  Ljubljano, da sem lahko plesala v Plesnem centru Ljubljana.« Nikoli ni bila tekmovalni tip plesalke, ampak si je želela le ustvarjati plesne predstave. V tretjem letniku gimnazije se je odpravila v Livorno v Italiji, kjer je opravila avdicijo za plesno akademijo Codarts s sedežem v Rotterdamu in nato tam preživela štiri leta. 

Od študentskega življenja do poučevanja
»Če si ustvarjal koreografije ali bil še del kakšne predstave, si na faksu ostajal tudi do večera.« V drugem letniku akademije je postala del profesionalnega plesnega ansambla, kar študentom takrat še ni bilo dovoljeno. »Tega sploh nisem vedela in ker sem radoveden človek, sem se brez pričakovanj odpravila na avdicijo. Sprejeli so me,« je povedala. Na prehodu v tretji letnik pa so se morali odločiti, ali se bodo usmerili na pot plesalcev, koreografov ali učiteljev. »Želela sem si biti plesalka in koreografinja, a mi je ravnatelj rekel, da ne morem izbrati obojega. Odvrnila sem mu, da bom v tem primeru študirala še menedžment.« Res je eno leto vzporedno študirala še to, a študija ni dokončala, saj se je po diplomi na akademiji Codarts odpravila nazaj v Slovenijo. 

»Del razloga je tičal v tem, da sem bila štipendistka Ministrstva za kulturo in Občine Izola, pri katerih je bil pogoj, da pridem za vsaj dve leti delati v Slovenijo,« je pojasnila. Nasmehnila se ji je sreča, saj je takoj začela učiti moderno tehniko plesa na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, kjer je ostala tri leta. Delovala pa je tudi v skupini, ki je kasneje ustanovila prvo Akademijo za ples v Sloveniji, kjer je bila vodja katedre. »Ko se je ta prodala Univerzi Alma Mater, nisem več čutila, da bi bila del tega. Umetnost mora biti ločena od politike. Seveda lahko preko umetnosti poveš svoje stališče in mnenje, ne glede na to, kaj si kdo misli. Ples je zame svoboda, kjer izraziš sebe,« je bila odločna.

Od Milana do Izole
Pot je Ingrid vodila tudi v Milano, kamor se je preselila z možem, ki so ga službeno premestili, in dvema otrokoma. Takrat je bila noseča s tretjim otrokom, posvečala se je družinskemu življenju, hkrati pa je učila ples v zasebnih vrtcih ter v Kulturnem društvu Associazione Lilliput. »Nato je nastopil covid, ko se je vsak umetnik spraševal, kako naprej. Kljub restrikcijam mi je uspelo še naprej učiti v Milanu, kjer sem poučevala 50 otrok. Zaradi tega se mi je bilo težko vrniti nazaj v Slovenijo.« A tukaj so lahko zaživeli projekti, ki v Italiji niso, kot recimo ples za odrasle, ki ga poučuje v sklopu svojega Zavoda Move In Dance. »Bala sem se, da bom ob vrnitvi domov sama v poslu, ki ga delam. V Milanu sem imela svojo ekipo, a sem jo na srečo našla tudi tukaj,« se je nasmehnila.

Emo cards
Ingrid se je pred približno štirimi leti znašla v stiski, saj je večina skrbi za tri otroke slonela na njenih plečih. »Mož je pomagal, a nismo imeli non in nonotov, ki bi nam olajšali delo,« se je spominjala. Takrat je začela razmišljati o čustvih in samopomoči, kar jo je navdihnilo za stvaritev didaktične družabne igre Emo cards, ki pomaga pri čustvenem in motoričnem razvoju otrok. »Zbrala sem dvajset čustev, pisala vaje, ki so meni kot učiteljici plesa pomagale v sklopu delavnic z otroci. Videla sem, da mi je to pomagalo doma in pri delu. Misliš si, da se nekatere težke stvari dogajajo samo tebi, a ob pogovoru z drugimi spoznaš, da nisi sam in nisi čuden,« je dejala. Igra je letos le ugledala luč sveta in odločila se je, da jo bo ponudila tudi drugim, kot pomoč, da spoznajo svoja čustva in se o tem pogovarjajo. 

Ples ni šport, ampak umetnost

Ingrid je odločna, da je ples umetnost. »Zame je to izražanje sebe, izražanje čustev skozi gib. Torej to ni šport.« Želi si, da bi bil to tudi cilj plesa, ki ga učijo v osnovnih šolah, ter da bi ples postal učni predmet. »Ples je gibanje in ustvarjanje, lahko združi skupino,« je dodala. V kolikor pa bi na glasbeni šoli odprli tudi oddelek sodobnega plesa, bi tako približali to zvrst otrokom in dvignili raven uprizoritvene umetnosti, je še menila.

Ana Zupan