Na Hrvaškem ljudstvo menja župane, pri nas so nedotakljivi

Nedavno so volivci v hrvaški občini Murter – Kornati s kar 93 odstotki glasov potrdili odstavitev župana Tonija Turčinova, ki so ga zalotili pri neupravičenem trošenju občinskih sredstev. Pod nadzorom je bil od julija 2022, ko so odkrili, da je tri leta prej v javni hiši v Avstriji s službeno kartico plačal račun v višini 1560 evrov. Trdil je, da je kartico v klubu uporabil pomotoma, ker je podobna njegovi zasebni in da je osebno kril stroške nastanitve občinske delegacije v celovškem hotelu, da bi občini povrnil škodo. Uprava hotela je oporekala pristnosti računa, ki ga je župan predložil kot dokazilo o svoji moralni pokončnosti. 

Tudi pri nas imamo kar nekaj županov, ki so svoj položaj zlorabili, a se jim nič ni zgodilo. V občini Radenci je župan Roman Leljak kršil pravila javne dražbe in nezakonito prodal 20 občinskih stanovanj za 583.000 evrov. Sodišče v Murski Soboti je izdalo sklep, s katerim je to prodajno pogodbo razveljavilo. Ugotovilo je tudi, da je župan pri prodaji kršil pravila javne dražbe in da prodaja stanovanj v paketu ni bila v skladu z zakonskimi določili. Leljak je ostal župan in je dražbo z določenimi popravki ponovil, kot da se ni nič zgodilo. 

V mestni hiši slovenske prestolnice sedi župan, pri katerem je Komisija za preprečevanje korupcije ugotovila korupcijska tveganja za več kot 200.000 evrov transakcij. Očitek ga ni niti oplazil. Na Obali je znan primer izolskega župana Danila Markočiča, ki je s prodajo oljčnika v javnosti dvignil veliko prahu zaradi visoke prodajne cene. Sklad kmetijskih zemljišč je razveljavil razpis za novega zakupnika zemljišča. Cenilka Ema Zadel iz Izole, ki je Markočičev vložek v oljčnik ocenila na vrtoglavih 240 tisoč evrov, pa se je po poročanju TV Slovenija morala zagovarjati pred združenjem kmetijskih cenilcev. Markočič je seveda ostal trdno v občinskem sedlu.

Zakaj ti župani in tudi nekateri drugi visoki javni funkcionarji neglede na kršenje etičnih standardov ali celo jasne indice kršenja zakonodaje ostajajo na svojih pozicijah? Zato ker politične odgovornosti v takih primerih ni moč uradno terjati, saj institut odpoklica župana kljub številnim obljubam parlamentarnih strank pri nas ni uzakonjen.

Leta 2017 so predlagane dopolnitve zakona o lokalni samoupravi, ki bi vključile odpoklic župana, z mirnim protestom poskušali preprečiti župani sami. Nekaj se jih je udeležilo seje in s prisotnostjo poskušalo prepričati poslance, da z novelo rušijo stabilnost in učinkovitost sistema lokalne samouprave. O noveli zakona, ki je predvideval odpoklic župana, je prvič glasovalo 45 poslancev, kar je za navadno večino zadostovalo, a ker je z vetom posredoval državni svet, je novela potrebovala 46 glasov. Nasprotniki so takrat poudarjali strahove, da se bo odpoklic zlorabljal v politične namene, ob čemer so dokaj neuspešno zavračali očitek, da branijo »županski lobi«. Oporekali so tudi številu podpisov podpore zahtevi za odpoklic župana, ki bi bila po predlogu novele odvisna od števila prebivalcev v občini tako, da odstotek volivcev, ki naj zahtevo podprejo, pade s 30 odstotkov v občini z do 5.000 prebivalci na deset odstotkov volivcev v občini z več kot 100.000 prebivalci. Odločitev volivcev za odpoklic župana pa je po zakonskem predlogu sprejeta, če se glasovanja udeleži več kot 90 odstotkov števila volivcev, ki so glasovali v prvem krogu na zadnjih rednih volitvah za župana, in če za odpoklic glasuje večina volivcev, ki so glasovali.

Tudi na področju lokalne samouprave bi lahko uvedli nadzor nad župani. Ti imajo veliko samostojnost in nadzor s strani Ministrstva za javno upravo (MJU) pravzaprav ne obstaja. Imamo primere, ko nadzorni odbori občin ugotavljajo konkretne nepravilnosti v delovanju občine, o tem obvestijo pristojne organe (KPK, Računsko sodišče, MJU …), župan(ja) pa kljub vsemu temu končnih poročil o opravljenem nadzoru ne objavi na spletni strani občine (s čimer se kršijo pravice občanov do obveščenosti v smislu informacij javnega značaja), nadzornemu odboru pa niti ne plača opravljenega dela. Takšen je bil pred leti primer v občini Ruše.

MJU člane nadzornega odbora v zvezi z neplačili napoti na individualne tožbe na sodišču, kar je absurd, saj je ministrstvo odgovorno za področje lokalne samouprave in bi moralo nadzirati tudi izpolnjevanje obveznosti županov do občinskih svetov, nadzornih odborov … Zakonodaja trenutno dopušča posredne pritiske na nadzorne odbore, saj so všečna končna poročila plačana, tista, ki so za župane obremenilna, pa ne. To je v posmeh pravni državi, pa tudi smisel obstoja nadzornih odborov je nekje drugje. Ne v pisanju le »všečnih« poročil, temveč v nadzoru nad zakonitostjo in gospodarnostjo delovanja občine. 

Smiselno bi bilo zakonodajo prilagoditi tako, da bo MJU dolžno redno preverjati izpolnjevanje obveznosti županov do drugih organov občine in da se končno sprejme tudi mehanizem za njihov odpoklic, saj se redno ugotavljajo kršitve predpisov. Očitek, da bi s tem ohromili delovanje lokalne samouprave, je privlečen za lase, saj bi bil glavni učinek zakona ravno v preventivnem omejevanju županske samovolje. 

Simon Smole