Ljubezen v romanih za odrasle Marije Švajncer

2 days ago 20

Piše: Bojan Sedmak

Dr. Marija Švajncer je v treh desetletjih ustvarila desetine raznovrstnih knjig z različnimi zvrstmi besedil; v zadnjih petih letih poleg filozofskih, monografskih, pesniških, recenzentskih in drugih še štiri romane za odrasle, ki jih povezuje pojem ljubezni – V iskanju ljubezni (2022), Poteptana ljubezen (2023), Ljubezen v breznu (2025) in Ljubezen z robotom (2025) – in bi lahko sestavljali tetralogijo, če ne bi bila odprta možnost, da jim bo sledil naslednji. In v njih je zanimivo, da je kljub družni ljubezni v naslovih vsak roman snovna, motivna ter žanrska samosvoja celota.

Prvi v nizu, Iskanje ljubezni je še najbližji avtobiografiji, čeprav nepozornemu bralstvu, premalo seznanjenemu s pisateljičinimi bivanjskimi okoliščinami, morda slednje ni takoj razvidno. Pripovedovalka v tretji osebi razpenja dogajalni lok protagonistke brez lastnega imena od otroštva do časa zaključenega besedila. Na začetnih straneh se osrednja književna oseba kot punčka prične razvijati v domačiji na hribu, kjer odrašča z bratom pri babici, vplivni na njeno zorenje in poleg mame edini ženski v družini. Mama je predstavljena kot priznana partizanka, kurirka, v nacističnem zaporu mučena, po vojni uradnica na ljudski milici, nosi celo pištolo, piše za časopise, prevaja in sodeluje s svojim možem, ki obilno pisateljuje ter si pri tem po ženinem mnenju zagnano prizadeva za priznanje, čast in slavo. Pripovedovalka skozi dekličine oči pretanjeno zaznava odnose med odraslimi in se postopoma sooča s končnim odhodom starih staršev, po preselitvi v mesto pa popisuje pubertetna doživetja, kjer je za razvoj njenega značaja pomembno, da v družinskem stanovanju tako kot oče, mama in brat vztrajno tolče po pisalnem stroju. Kmalu se pojavijo prvi fantje in bolj ali manj resni moški in nato se zaljubljeno naveže, nakar razočarano razveže z dvema možema, ob katerih rodi dva sinova, mlajšega po dokaj pozni nosečnosti. Otroci se pač zgodijo, materinska ljubezen ni noben predpis, ljubezen je skrivnost, ki se ji ne pride do dna, občuti se predvsem kot nekaj, kar se najprej razposajeno razmahne, potem pa hudo boli. Nadalje sledijo popisi zgod in nezgod na delovnem mestu univerzitetne profesorice, tamkajšnji izzivi in problemi, tudi s spletkami in z žalostnimi usodami nekaterih študentov. In slej ko prej soočanje z nadležnimi in zelo zavratnimi boleznimi ter nenazadnje sprijaznjenje s približevanjem starosti v zreli samoti, ki je na svojstven način pravzaprav razkošna. V zaključku pripovedovalka izkušeno povzema spoznanja o odnosih s svojimi najbližjimi življenjskih sopotniki, pretežno prevladujočimi moškimi, v zadnji generaciji povečanimi še za dva vnuka.

Drugi roman Poteptana ljubezen bi lahko imel oznako trilerja, saj doživetja glavne osebe, psihološke terapevtke, od začetnih predanosti izbrancu vse bolj prehajajo v srhljivko, ko postopno odkriva resnično dejavnost in brutalnost svojega partnerja. Pot mlade ženske od tega, da ne ve, kaj bi s svojim časom, do olajšanja, da se je otresla tistega, čemur so ljudje radi rekli ljubezen, v resnici pa je bilo vse kaj drugega, se razteza čez odstavke z razmisleki o marsičem. Zgodbo usmerja vsevedna pripovedovalka in ji pridodaja dogajanje v širši družbi, s tem pa izpostavlja slogovno posebnost proze Marije Švajncer, prepletenost osnovne fabule s sprotnimi komentarji medijskih poročil. Takšen pripovedni način je razpoznaven v več njenih tekstih in bi bil lahko poimenovan kot svojevrsten odsek modernega pripovedništva roman kolumn. Vsekakor je ob poteku Poteptane ljubezni mogoče obujati spomin na mnoge dogodke, ki zaznamujejo nedavna minula in zdajšnja leta, od pandemije, koroške povodnji in kraških požarov do vojn v Ukrajini in Gazi. Ob čemer se socialni pojavi prepletajo še z drugimi ponavljajočimi pisateljičinimi zavzetostmi, med katerimi prednjači čislanje klasične glasbe ter stalna pozornost na radio kot najljubši medij, ki ji omogoča aktualne etične presoje in mini esejistične odlomke s filozofskimi pogledi na marsikaj.

Prvoosebna ženska iz Ljubezni v breznu, izšla iz družine s pijansko popadljivim očetom, se poroči in ima dve hčeri s privlačnim in zelo zaposlenim ter večinoma odsotnim dirigentom. S časom se sama spopada z zagatnimi razmerami ob priložnostnih delih od vzgojiteljice v vrtcu do sprehajalke psov. Doleti jo kemoterapija in med njenimi učinki se prične soočati z osrednjo temo pripovedi, ki se tokrat prikazuje v nenavadnem ljubezenskem trikotniku. V njem se znajde ali bolj točno ne znajde, dokler se problem ne razveže z usodnimi dejanji, še bolj dokončnimi kot v prejšnjem finalu. Roman potrjuje, da ljubezen med vsemi svojimi pojavnimi oblikami od družinske in prijateljske do agape najbolj neposredno določa človeka kot eros, kot čutna organizacija telesnega užitka in da je v registru tovrstnih doseganj homoseksualnost ena od bolj strastnih praks.

Razčlenjevanje erotike z jasnimi avtoričinimi idejami premore tudi znanstveno fantastični roman Ljubezen z robotom. Znanstven v tem, da pač ni robotov brez znanosti, fantastičen pa v tem, da je robot zamišljeni in uporabljen kot vsestranski, torej tudi ali celo kot ultimativni spolni partner. Pisateljica seksualnosti v prejšnjih besedilih, torej tovrstnemu osebnemu vznemirjenju, zasvojenosti terapevtke z lepim kriminalcem, ženi, ki jo mož vara z drugim, pridodaja odnos z robotom, ki ni samo platonski. Pri razvijanju te teme je v enaki meri odkritosrčna kot neprizanesljiva do moških gonov, sploh ko so ti butasti ali kakorkoli agresivni. Že v strokovni monografiji Grdi filozofi (2018) je Marija Švajncer marsikateremu prepametnemu mizoginu namenila svoje iskrive opombe, v prvem delu Ljubezni z robotom pa so pripovedovalkini moški postrojeni pod feministično baražo še bolj poklapano.

V naštevalnem stilu kakšnih Teofrastovih Značajev se zdi, da so naslovljeni Moji moški karakterno obeleženi predvsem z lastno neusklajenostjo s pro toto falično funkcijo. Ta v psihoanalitičnem žargonu s svojim naraščanjem in upadanjem označuje občasno posrečenost, večinoma pa manko lastnega označenca in kot taka ne ustreza pripovedovalkinim težnjam po celostni izpolnitvi. Ob pametnem računalnikarju prehitro začuti vlažnost na nogi, glasni sadjar je nasploh dolgočasen, brezposelni veseljak ji z pretiranim krohotanjem povzroča zaskrbljenost, pri srboritem vozniku žerjava ima občutek, da je v postelji z njegovimi desničarskimi kolegi, spletni komentator jo nenehno opozarja na grdost, gostobesedni pesnik jo kot polnokrvno žensko predvsem utruja, uspešni poslovnež je željan vsakdanjih obrokov hvale, pronicljivi novinar laže, spočiti brezdelnež je požeruh, zasvojenec je zasvojenec, strastni pohotnež prav tako … Skratka, pripovedovalka vse te tipe zamenja za robota, nekakšnega homo novusa, za katerega se kmalu izkaže, da tudi ni brez napake in da ta ni samo malenkostna tovarniška, ampak globalno sistemska. To spoznava po postopni preobrazbi robota iz služabnika v gospodarja, tako da jo iz uničujoče tehnološke norosti mora reševati zdravnik iz mesa in krvi na preverjen romantičen način.

A Boti, tako je robotu ime, se ne da, žilav je, čeprav je žilavost neprimerna beseda za njegovo vse prežemajoče vezje. S pomočjo umetne inteligence, cepljene na epidemično naravno demenco je neizprosni upravitelj humanoidnega žitja. Marija Švajncer se v ljubezni z robotom ne obrega samo ob ljubezensko in sočutno zakrnelost mnogih poškodovanih moških – namenja jim pač poprh blage ironije s prizanesljivostjo intelektualne jasnovidke – ampak je humanistično prepričana, da je človek izgubljen, če dušo povsem preda strojnemu avtomatizmu. Prepuščanje digitaliziranemu samozadovoljstvu sicer tolerantno prepušča osebnemu okusu, a brez moraliziranja in z obiljem satire ji je jasno, da je ljubezen v objemu zgolj tehnologije kot biti za človeštvo pogubna.

V pričakovanju naslednjega romana, ki morda ne bo znanstvena fantastika, triler, zakonska melodrama ali dodatek k bogati biografiji, se spodobi, da se izjemno produktivni gospe doktorici Mariji Švajncer zaželi še mnoga ustvarjalna leta.

Read Entire Article