Plesalca latinskoameriških plesov Damir in Anna Halužan zaključila bleščečo tekmovalno kariero. Želela sva iti na vrhuncu!

2 hours ago 21

Plesni par, ki pleše skupaj od leta 2009 je na prvenstvu UK Open Dance Festival v Bournemothu zaključil s tekmovanji. A seveda ostajata v plesu. Kam in kako, pa izveste v intervjuju z Damirjem in Anno Halužan.

Lep pozdrav, Anna in Damir. Objava na družbenih omrežjih je prišla kot strela z jasnega, a verjetno je vajina odločitev, da prenehata s tekmovalno kariero, seveda zelo premišljena. Kako je prišlo do te odločitve?
Že nekaj časa sva razmišljala o tem, da se najina plesna pot počasi bliža koncu. Na žalost, tekmovalna kariera ni večna in pomembno je znati se ustaviti pravočasno. Ugotovila sva, da se ne bo nikoli zgodilo, da bi nehala imeti rada ples, treninge, tekmovanja, žaromete… Želela sva iti na vrhuncu, in začutila sva, da je nastal pravi trenutek.

Zakaj sta izbrala ravno UK prvenstvo za svojo poslovilno tekmo?
UK Open je ena od treh najprestižnejših tekmovanj in tudi ena najinih najljubših tekem, predvsem zaradi čarobnih modrih stopnic, po katerih se lahko sprehodijo le finalisti. Želela sva še enkrat stati na vrhu teh stopnic in z občinstvom podeliti svoj zadnji ples. Bila sva res počaščena za tako lepo ponujeno priložnost in zelo hvaležna za topel odziv publike, ki sva ga dobila.

Podatki pišejo, da plešeta skupaj od junija 2009 (če je pravilna objava na spletni strani WDSF) kar pomeni skoraj 17 let. Z vidika današnjega plesalca zelo dolga doba, saj se pari dandanašnji razhajajo po tekočem traku. Lahko rečemo, da mogoče prav zaradi vztrajnosti sodita med tisto zadnjo ‘resno’ tekmovalno generacijo?
Res je, skupaj pleševa že skoraj 17 let. Vedno sva verjela, da se vztrajnost in zvestoba obrestujeta na dolgi rok, in da je treba znati poiskati rešitev v vsaki situaciji, namesto da poiščeš novega plesalca/plesalko. Vesela sva, da nama je skozi leta uspelo ustvariti svoj osebni stil, pustiti pečat z najinim plesom, čeprav najina pot ni bila vedno lahka. Te stvari potrebujejo čas – da spoznaš sebe, partnerja, da uskladiš ideje in najdeš pravo pot. Tako kot dobro vino, zares dober ples potrebuje čas, da dozori in razkrije svojo pravo globino.

Kakšen pa je pogled na vajino tekmovalno kariero? Na kaj sta izjemno ponosna, na kaj pa niti ne in so tudi negativni dogodki zaznamovali vajino kariero?
Ponosna sva, da sva prehodila to pot skupaj, z roko v roki, in da sva vse ovire premagala z dostojanstvom in vero vase in v najino skupno vizijo. Bilo je veliko zmag in porazov, ampak lahko rečeva, da so nama ravno porazi dali vedno največjo moč in zagnanost, in nama pokazali, kako močno imava rada to, kar delava.

Nikoli nista postala svetovna prvaka (sta pa podprvaka), bila pa sta evropska prvaka. Kaj menita zakaj se nista zavihtela na svetovni vrh?
Razlogov je sigurno več in so kompleksni. Lahko bi krivila okoliščine ali politiko, ampak midva raje gledava predvsem noter vase. Vedno sva dajala prednost kvaliteti in pristnosti plesa, sva pa mogoče kdaj pa kdaj malo zapostavljala tekmovalni aspekt. Pomembneje nama je bilo, da sva zadovoljna s svojim plesom, da se gibi čutijo dobro in organsko, pa bi mogoče za zmago morala dati včasih kaj povdarka tudi na to, kako stvari izgledajo na ven. Zdaj to znanje uporabljava pri učenju mlajših parov.

Čeprav ves čas plešeta za Slovenijo pa se moj spomin vrne na čase, ko vama naša PZS ni bila ravno naklonjena. Konkretno sodniki so na državnih prvenstvih vedno računali, kalkulirali in vaju samo enkrat postavili na vrh leta 2012 v Kopru, ko sta premagala Miho Vodičarja in Nadijo Bičkovo. Kakšen je vajin komentar zakaj je temu bilo tako?
Vse se zgodi z razlogom in verjameva, da te življenje vedno pripelje točno tja, kjer moreš biti tisti trenutek. Zmaga na državnem prvenstvu leta 2012 se je morala zgoditi, da sva dobila potrditev, da delava v pravi smeri. Prav tako tudi vsi ostale rezultati so se morali zgoditi, saj brez njih midva ne bi bila to, kar sva. Verjameva, da se iz vsakega rezultata da nekaj naučiti, to je bil najin moto celo kariero.

Mislim, da je bilo leto pozneje v Domžalah (preverjam na spletni strani PZS, a ravno ta stran ne dela), ko si Anna posebej skrbno izbrala plesno obleko, si pobarvala lase na rdeč odtenek, a se spet ni izšlo, da obranita naslov. Takrat sta se odločila za prehod v drugo mednarodno plesno zvezo (WDC), kajne? Je bil ta prehod kar v pravem času, kaj menita?
Res je, tisto leto nama ni uspelo ponovno zmagati. Prehod v WDC sva sicer načrtovala že prej, in sva vedela, da bo to najino zadnje državno prvenstvo. Škoda, da od takrat nisva nikoli več imela možnosti plesati tekem doma pod okriljem Plesne zveze. Sva mnenja, da bi doma morali biti vsi plesalci dobrodošli, ne glede na to, v kateri zvezi tekmujejo v tujini. Kdo ve, mogoče se to kdaj zgodi tudi pri nas!

Anna, tvoje obleke so vedno fantastične na plesišču. Od kod vsa ta domišljija kreatorjem in seveda koliko si ti pri tem udeležena, da lahko rečeš kaj ti je všečno in kaj ne?
Pri ustvarjanju imidža je ponavadi sodeloval celotni najin tim – ponavadi prvo sama razmisliva, kako bi rada izgledala, nato se pogovoriva o ideji z najinimi trenerji. Vse skupaj pa potem predstaviva dizajnerju oblek, ki nariše par skic, iz katerih potem izberemo najboljšo. Je pa res, da je vsakič ta proces malo drugačen. Nekajkrat sem si celo sama narisala celo obleko, in so mi jo skreirali čisto po moji želji.

Bela obleka na vajinem poslovilnem plesu na UK je bila predvidevam še posebej skrbno izbrana, kajne?
Res je. Mojemu kreatorju oblek Vesi sem poslala glasbo, na katero bova plesala, in je iz nje dobil navdih. Takoj sem pristala na dizajn, saj mislim, da je čisto zadel celotno idejo. Ta obleka mi res ogromno pomeni in ne vem, če jo bom lahko kdaj prodala naprej…

In seveda smo pri vprašanju kam naprej. Upam, da ni preveč osebno, a nekako sem pomislila, da je prišel čas za materinstvo… Pa nam povejta kako se bo odvijala vajina kariera naprej, v kakšni smeri?
Za prihodnost imava veliko idej in planov, o katerih bova javnost obveščala sproti. Definitivno ostajava v plesnih vodah kot trenerja, sodnika in pa tudi plesalca, saj naju letos čaka še kar nekaj nastopov v šovih. Ostajava aktivna tudi v poučevanju Pro-Am-a tako doma kot v tujini. Želela bi se bolj posvetiti vzgoji mlajše generacije plesalcev, in podati naprej svoje znanje in izkušnje, ki sva jih nabrala na najini dolgi in strmi poti.

Kaj sploh pomeni ‘zaključiti tekmovalno pot’? Je to na nek način olajšanje, je trenutek nostalgije, je to nov izziv?
Občutki so mešani. Po eni strani čutiva olajšanje, da se ni treba več dokazovati, se boriti in dosegati neke zunanje cilje. Po drugi pa čutiva neke vrste žalovanje za načinom življenja, ki sva ga imela vsa ta leta, za identiteto tekmovalnega plesalca/plesalke, ki sva jo nosila od malih nog. Na nek način se moreva zdaj ponovno ‘najti’ v novih vlogah, in to zahteva svoj čas in občutke. Je pa res, da enkrat ko si plesalec, si za vedno plesalec tako, da ta del sebe in to strast vzameva s sabo v novo obdobje, le usmeriva ju malo drugam.

Upam, da se vidimo na LjubljanaBall ali v plesni obleki ali pa kako drugače in naredimo še pogovor za oddajo Parada plesa. Prideta?
Če nama bo le urnik dopuščal – z veseljem!