Levičarski program plemenske družbe

Vedno je bila laž trditev, da so levičarji progresivni oz. napredni. V resnici je politična levica ekstremno nazadnjaška. Ne samo da so v Sovjetski zvezi vzpostavili državni socializem po fevdalnem modelu, pač pa gredo sodobni postmodernistični radikalni levičarji še nekaj korakov nazaj, saj (ne)hote stremijo k vzpostavitvi plemenske družbe.

“Znanstveni” temelj sodobne levice so postmodernisti. V svojih glavnih treh smereh, ki smo jih v Demokraciji že opisovali, izvajajo ženske študije, študije spola in t. i. kritično rasno teorijo. Skupni princip njihovega delovanja oz. »akademskega« nastopanja je izmišljeni aksiom, da je zahodna družba toksična in da je kakršna koli kritika njihovih znanstvenih trditev utemeljena na tej toksičnosti. Ta naj bi bila posledica dozdevne nepravičnosti zahodne družbe, ki naj bi bila patriarhalna, spolno nestrpna, rasistična ipd. Tak način razmišljanja, s katerim levi »akademiki« zastrupljajo sodobno družboslovno znanost, od katere v bistvu zahtevajo afirmacijo histeričnega enoumja, je tipično plemenski.

Kakšen je plemenski način razmišljanja?

Plemenski način razmišljanja gre približno takole: Tukaj smo »mi«, tam so pa »oni«. »Mi« smo humani, »oni« so pa komaj kaj boljši od zveri. Zato si »oni« zaslužijo, da z njimi »mi« ne ravnamo humano. Najbolje, kar lahko »oni« naredijo, je, da »nam« dajo prostor, ker si ga »mi« zaslužimo, »oni« pa ne, ker smo »mi« večvredni, saj smo »mi« v nasprotju z »njimi« humani. Če »oni« »nam« ne dajo, kar »nam« pripada po naravi zaradi »naše« večvrednosti, se moramo z »njimi« boriti, da si vzamemo, kar »nam« po naravi pripada. Tako so pred stoletji in tisočletji razmišljala plemena. Vam je taka plemenska dikcija, kot jo tukaj opisujemo, kaj znana iz ust domačih in tujih levičarskih politikov? Ali dobite asociacije na tak plemenski pristop, ko berete oz. poslušate sodobne levičarske medije?

Plemenska logika razmišljanja je enostavna in črno-bela. Kompleksna družba? Individualizem? Raznolike osebnosti? Pozabite. Levičarji so ideološko uniformni. Združujejo se na osnovi najmanjšega mogočega imenovalca, ki postane totalitarno jedro, čemur se podrejajo vsi drugi vidiki sledilčeve osebnosti. Radikalna feministka celo svoje življenje in okolico gleda skozi militantno feministično prizmo. Radikalni privrženec LGBT+ gleda na družbo skozi perspektivo definicije spola oz. spolov. Demokratični socialist ali anarhist bosta na vsakem koraku, v vsaki pori družbe videla strahovito izkoriščevalsko zver kapitalizma in vsesplošno navzočo nepravičnost. Še največji izziv za modernega radikalnega levičarja je, če pripada dvema različnima levima »plemenoma«, ko se mora denimo črnski aktivist LGBT+ odločiti, ali bo dal v določeni kompleksni situaciji prednost rasnemu ali spolnemu aktivizmu. Če pa gre na eni strani za njegovo »pleme«, na drugi pa za nekoga, ki je zunaj tega plemena, je njegova določitev prioritet jasna kot beli dan. V taki situaciji ne razmišlja, analizira, preudarja, ampak namesto tega odreagira nagonsko oz. mehanično – na prvo žogo, kot se reče v nogometu.

Plemenska družba je nizkotna

Naj na tem mestu poudarimo, da v plemenskem načinu razmišljanja z današnjega vidika ni nič dobrega. Plemenska družba je sledila situaciji najtemnejšega obdobja človeške zgodovine, ko družbe sploh še ni bilo in je bil vsak posameznik sam zase oz. je priložnostno sklepal začasna zavezništva z drugimi posamezniki, s katerimi se dolgotrajno ni povezoval. Plemenska družba je torej prva družba sploh. Gre za skrajno primitivno gledanje sveta, ko so ljudje iskali osnovne stične točke z drugimi ljudmi, da so se združevali zaradi obrambe, skupnega lova, iskanja hrane, kasneje poljedelstva oz. preživetja. Plemena so se med seboj bojevala.

Tipičen primer plemenske družbe, ki ga na Zahodu poznamo zelo dobro, je družbena interakcija plemen Indijancev v Severni Ameriki pred prihodom belcev. Ko so Evropejci začeli naseljevati Severno Ameriko, jih je bilo malo in so se soočili s katastrofalno družbeno situacijo, v kateri so tedaj živeli severnoameriški Indijanci. Poljubno indijansko pleme je bilo ves čas v vojni z vsemi sosedi. Kradli so si oz. ropali hrano in druge dobrine. Napadi na posamezno pleme so se dogajali tudi dvakrat tedensko. Seveda je pleme sprožilo povračilne napade, da si je povrnilo škodo in tako demonstriralo svojo moč. Ujete nasprotnike so nemudoma pobili ali pa so jih pobijali počasi in ritualno z mučenjem. Na ta način so kazali sosedom svojo krutost in jih tako poskusili odvrniti od nadaljnjih napadov nase. Šibkejša plemena so bežala tudi stotine ali tisoče kilometrov stran. Zaradi narave človeških odnosov ni bilo mogoče oblikovati stalne naselbine, ker so bila stacionarna plemena lahke tarče, zato je bil način življenja nomadski. Izjema so bile dobro utrjene postojanke v skalah oz. skalnih pečinah.

Genocid in etnično čiščenje sta se pred prihodom Evropejcev v Severni Ameriki dogajala vsak dan. Če je bilo pleme totalno poraženo, so manj napredni zmagovalci pobili vse preživele (niso se usmilili ne žensk ne starcev) oz. najmlajše sovražnike (majhne otroke) posvojili, da je pleme s tem dolgoročno pridobilo dodatno živo silo oz. moč. Naprednejša plemena pa so jemala tudi sužnje. Pleme severnoameriških Indijancev Komančev je imelo 150-letni imperij, ki ga nista dolgo mogli razbiti niti Mehika niti ZDA. To je bilo tako, ker so Komanči osvojili zelo učinkovito bojno taktiko s konji in z vojaško strategijo izmikanja na obširnem ozemlju ter jih je bilo s tehnologijo tedanjega časa v boju nemogoče poraziti. Vsaka družina Komančev je imela sužnje, ki so bili iz drugih indijanskih plemen, Mehičani ali v zelo majhnem številu Američani. Komanči so celo vdirali v Mehiko v mesta in vasi, da so si nabirali sužnje.

Levičarji hočejo razvojno nazaj v preteklost

Opisano v zgornjem razdelku kaže na to, da je življenje v plemenski družbi za posameznika nevarno, neprijetno in mučno, saj nikoli ne ve, kdaj bo izgubil vse. Plemenska logika po principu »mi« in »oni« namreč ne omogoča širšega družbenega sožitja, ker je vedno navzoč konflikt. Plemensko družbo nasledi sužnjelastniški sistem, ki na širše območje prinese mir in stabilnost. Sužnjelastniški sistem se razvije, ko najsposobnejša plemena ugotovijo, da se nasprotnikov ne splača pobijati in je bolje, da se množično zasužnjijo. Sledi fevdalizem, ko oblastniki, ki so se razvili iz najsposobnejših lastnikov sužnjev, ugotovijo, da je za njihove donose bolje, da so njihovi podrejeni svobodni, a še vedno vezani na zemljo, ki jo obdelujejo. Ko najsposobnejši fevdalci ugotovijo, da se jim bolj splača, da ljudje niso več vezani na zemljo, ampak popolnoma svobodni in delajo v njihovih podjetjih, pa se razvije zgodnji kapitalizem, kjer imajo delavci zelo slabe razmere in zelo malo pravic.

Naši predniki so šli čez ogromno trpljenja in napak, da se je razvil sodobni družbeni sistem, kot ga poznamo danes. Ta seveda ni idealen in absolutno pravičen, ker nobena družba v znani človeški zgodovini ni bila absolutno pravična. Ne glede na vse družbene napore v smeri izboljšav je nemogoče, da bi bili vsi v družbi srečni, bogati, zadovoljni, neprikrajšani itd. A to, kar je človeštvo doseglo do zdaj, je neverjeten napredek, saj v znani človeški zgodovini še nikoli ni tako veliko ljudi živelo tako zelo dobro, kot živi danes. Pripadniki nižjega ekonomskega sloja na Zahodu danes živijo bolje, kot so pred nekaj stoletji živeli kralji. Sodobna politična levica pa vse to ogroža, ker uvaja v sodobno družbo agresivno in konfliktno plemensko logiko. Če bo politična levica prevladala, se lahko človeštvo razvojno vrne za stoletja nazaj v preteklost.

Mag. Tadej Ian