Kruh je kot življenje samo

Prvi dnevi decembra so v velikolaških vaseh in številnih drugih krajih po Sloveniji znova zadišali po sveže pečenem hlebu iz krušne peči – takšnem, kakršnega so nekoč mojstrsko pekle naše babice. Gospodinje so tudi letos spekle aromatične hlebce z zlato rjavo, hrustljavo skorjo, mehko in rahlo žvečljivo sredico ter bogatimi porami, ki nastanejo ob počasnem vzhajanju. Drugi dan so jih prinesle na že deveto državno ocenjevanje kruha na Robu.

Tak kruh ima poln okus in prijetno naravno aromo, pogosto z rahlo dimljenim pridihom. Zdrži dlje časa svež, saj toplota krušne peči enakomerno prepoji testo. Sklepno prireditev so s kulturnim programom obogatili učenci podružnične šole z Roba in pevska skupina velikolaških upokojenk. Kot prva je zbrane nagovorila podpredsednica Zveze kmetic Slovenije Nežika Režek.

Ko zadiši na mizi

»Vsako leto me znova navdihuje vaše delo, vaša predanost in ljubezen do tradicije, ki jo negujete s tolikšno srčnostjo. Društvo podeželskih žena Velike Lašče je res lep dokaz, kako močna je skupnost žensk, ki znajo povezati dediščino, znanje in sodoben čas,« je dejala. Kruh, pečen v krušni peči, je več kot le peka – je obred, ki nosi v sebi spomin naših mam in babic, spoštovanje do zemlje in njenih darov ter zavedanje, da se prava toplina doma začne prav s hlebcem kruha. Ta preprost, vsakdanji, a hkrati skoraj sveti hlebec kruha je kot življenje samo. Danes se nam pogosto zdi samoumeven in le redko pomislimo, koliko poti je prehodil, preden je zadišal na naši mizi.

»Vsak hlebec nosi svojo zgodbo – zgodbo zemlje, ki je rodila žito, rok, ki so ga sejali in poželi, ter topline, ki ga je spremenila v zlato skorjo. Kruh je sad truda, potrpežljivosti in časa. Uči nas, da ni pravega ploda brez dela,« se je v pogovor vključila Dragica Ponikvar, ki se je udeležila vseh devetih ocenjevanj. Poudarila je, da je ključnega pomena tudi priprava krušne peči, saj je teh danes žal zelo malo. Magdalena Peterlin, predsednica DPŽ Velike Lašče, ki je deveto ocenjevanje pripravila v sodelovanju z Zvezo kmetic Slovenije, je delila misel, ki je bila sprejeta z velikim aplavzom:

»Žene po pregovoru držijo kar tri vogale v hiši,« je dejala, »pa še četrtega pomagajo podpirati, da zdrži.« Ob tem je dodala, da poleg vsega še zakurijo peč in spečejo najbolj dišeč in najbolj okusen hlebec. Na ocenjevanje je letos prispelo 30 kruhov; podelili so pet srebrnih in 25 zlatih priznanj. Trije hlebci med zlatimi so dosegli vseh možnih 80 točk in so bili »še malo bolj zlati«. Poleg Magdalene Peterlin sta tak hlebec spekli še Anja Žnidaršič in Pavla Pirnat, obe iz DPŽ Moravče.

Ocenjevalci so opazili, da so se gospodinje letos res potrudile. Peči jim niso nagajale, med kruhi je bil le eden nekoliko temnejši, sicer pa so bili hlebci izjemno lepi – nekateri celo takšni, da bi lahko šli naravnost na razstavo. Poleg zunanjega videza je bil dober tudi notranji del kruha. Med odličnimi je bilo nekaj hlebcev, ki so bili sicer zelo dobri, a nekoliko premalo slani. Kot je poudaril Jože Senegačnik, diplomirani pravnik in računalničar, a tudi strasten pek kruha in kvašenih izdelkov, je pri kruhu podobno kot pri jedeh na žlico: prava mera soli je ključna.

Nasvet: vedno uporabljati tehtnico

»Če kruh ni dovolj slan, mu manjka tisti polni, izrazit okus in je zato škoda, da ne zasije v svoji popolnosti,« je dejal ter svetoval, da se pri peki vedno uporablja tehtnica: dva dekagrama soli na kilogram moke zagotavljata pravo mero. »Nekateri hlebci so bili nekoliko suhi, kar bi lahko popravili z več vode; voda namreč ne škodi, kruh pa ostane elastičen in ne premehak,« priporoča. Pri ocenjevanju je bil pozoren na vse kriterije – od zunanjega videza do okusa sredice – in pohvalil udeleženke: hlebci so bili pravilno pripravljeni in okusni. Po njegovih besedah je letošnje tekmovanje še en dokaz, da se kakovost kruha izboljšuje: »Še eno leto je za nami, leto, ko so bili hlebci še lepši, še boljši, kar se je poznalo tudi pri ocenah.«

Kako se ogreva peč

Zdenka Škrabec je pojasnila, da je čas pečenja kruha odvisen od temperature peči, ki jo je treba skrbno nadzorovati. »Peč ogrevamo od treh do ene ure, pri tem pa spremljamo, kako se kruh dviguje in peče,« je povedala. Če je peč premalo topla, je kruh bled; če je preveč, se prekomerno zapeče. »Najboljši je kruh, ki je lepo rumen, kar pomeni, da sta testo in peč pravilno pripravljena,« je dodala. Pri pripravi peči je pomembno vrstno kurjenje: najprej bukova drva, da se segreje poden, nato drobnejša drva, da se segreje obod peči in se toplota enakomerno razporedi z obeh strani. Ko je peč dovolj vroča, se kruh peče od 45 minut do dveh ur.

»Čeprav sem obljubil, letos žal nisem imel časa za sodelovanje; prihodnje leto pa upam, da mi bo uspelo. Ob vseh zlatih priznanjih me je zdaj že kar malo strah, kako bi se sam odrezal v tako močni konkurenci,« je ob podelitvi priznanj povedal velikolaški župan Matjaž Hočevar.