Kritiki varovanju “kultu osebnosti”: “TO” ni naša dediščina

Medtem ko Mestna občina Velenje hitro sanira spomenik in ga označuje kot “del kulturne dediščine”, protestniki in kritiki poudarjajo: to ni slovenska dediščina, temveč simbol jugoslovanskega kulta osebnosti, ki nima mesta v samostojni Sloveniji.

Dejanje 49-letnega osumljenca, ki je glavo odnesel v prtljažniku avtomobila z hrvaškimi registrskimi tablicami, je sicer označeno kot vandalizem, a njegovo dejanje odraža globljo frustracijo prebivalcev, ki zahtevajo končno razčiščenje s preteklostjo.

Občina Velenje je v izjavi za javnost poudarila, da bo kip, delo hrvaškega kiparja Antuna Augustinčića, obnovljen do konca tedna v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS). “Gre za kaznivo dejanje in nedopusten poseg v kulturno dediščino našega mesta,” so zapisali in napovedali kazensko ovadbo ter odškodninski zahtevek zoper storilca. 0 A ta “dediščina”, kot ji pravijo nekateri, ni izvirno slovensko delo umetnosti, temveč del širšega jugoslovanskega projekta glorifikacije Tita, ki je v času socializma služil kot orodje ideološke indoktrinacije. Osumljeni Miroslav Pačnik je namignil, da naj bi glavo spomeniku nazaj privarili že danes in poziva vse medije, da se udeležijo v čim večjem številu.

pic.twitter.com/B3glgMld1P

— Anton Tomazic (@AntonTomazic) December 11, 2025

Relikt preteklosti, ne slovenske identitete

Protestniki, ki že mesece organizirajo shode za odstranitev Titovega kipa in drugih obeležij “mračnega obdobja”, menijo, da ta spomenik nima nobene organske povezave s slovensko kulturno ali zgodovinsko dediščino.  Velenje, rudarsko mesto z bogato slovensko tradicijo, ni bilo središče titizma – kip je bil postavljen v višku socialistične Jugoslavije, ko so takšni spomeniki krasili vse republike kot simbol enotnosti pod Titovim vodstvom. Danes, tri desetletja po osamosvojitvi, pa predstavlja ravno nasprotno: opomin na totalitarno oblast, ki je dušila svobodo govora, zatirala opozicijo in vsiljevala kult osebnosti. “Kip Tita še stoji, ker se Velenje še ni osvobodilo izpod ideološke zaslepljenosti,” je v objavi na platformi X zapisal eden od uporabnikov, medtem, ko je drugi ob fotografijah zapisal: “TO ni naša dediščina. Gulagi, izvensodni umori, kršenje osnovnih človekovih pravic in avtokratska strahovlada niso naša dediščina. Morda tragična, umazana, krvava točka naše zgodovine, ne pa dediščina.”

TO ni naša dediščina.
Gulagi, izvensodni umori, kršenje osnovnih človekovih pravic in avtokratska strahovlada niso naša dediščina. Morda tragična, umazana, krvava točka naše zgodovine, ne pa dediščina. pic.twitter.com/mEUcmbG6wi

— brutusReloaded (@brutus91101394) December 11, 2025

Kritičen pogled na občinsko retoriko razkriva še večjo absurdost. Župan Peter Dermol in njegova ekipa govorijo o “mestu sobivanja in dialoga”, kjer “vandalizem nima prostora”, hkrati pa se izogibajo bistvu: zakaj sploh vztrajati pri ohranitvi simbola, ki deli skupnost?  Napovedani odlok za “enako zaščito vseh spomenikov, ne glede na to, komu so posvečeni” zveni plemenito, a v praksi pomeni, da bo državni denar porabljen za popravilo relikta, ki ga mnogi vidijo kot žalitev slovenske suverenosti.

Čeprav je fizično uničenje nedopustno in sledi kazenska odgovornost (do osem let zapora za poškodbo kulturnega spomenika), pa je vprašanje upravičeno: ali je res vandalizem, če odstraniš simbol zatiranja? Zgodovinski in pravni vidik tega dejanja sta razložila vrhovni sodnik Jan Zobec in zgodovinar Jože Možina tukaj. Velenjska občina trdi, da noče politizirati teme, a njena hitra sanacija in poudarek na “skupnem dobrem” ravno to počnejo – branijo jugoslovansko dediščino na račun slovenske. Protestniki, ki zahtevajo dialog o odstranitvi, niso “razdiralci”, temveč po mnenju kritikov branitelji sodobne identitete.

A.H.